REISENADLER - UPORABNO GRADIVO

JA, RABIM MIR!

2010-08-19T07:59:00.000-07:00

Vsak Živi Po Svoje!

Večina ljudi misli, da psu koristi, če je ... večino časa ... če ne kar vseskozi PROSTO SPUŠČEN. Ravno tako ravnajo, ko se sprehajajo s psom po bližnji ali celo tuji okolici. Pravijo, da psu s tem nudijo polnovredno življenje in da ga ne mislijo zapirati v "zapor" ter pripenjati. Da hočejo, da se pes počuti svoboden tako kot človek. Ob tem se očitno ne zavedajo, da pes NI človek.

...

Kako ta prekomerna "svoboda" vpliva nanj in na našo okolico - jim ni mar dokler - ne pride do kakšnih problemov. V resnici ima le redko kdo takšne pogoje in take sposobnosti, da si tak način življenja lahko privošči. Le redke, res vzorne posameznike, ki svoje življenje živijo dejansko za psa zelo radi posnemajo kar vsi po vrsti. Ob namišljenih pravicah zelo radi pozabljajo na svoje dolžnosti ter se ne zavedajo dejstva, da spoštovanje psa izhaja dejansko iz uravnoteženega krdelnega odnosa, ki je predpogoj za skladno življenje. Predstavljajo si, da s preprostim svobodnjaškim načinom psu in sebi ustvarjajo lepše življenje, da jih bo pes ZATO bolj cenil in spoštoval? Na žalost je ravno obratno.

.
Ja ... RABIM MIR!

Če je pes vedno kar prosto spuščen po stanovanju in dosegljiv človeški roki kadarkoli ... se ob tem ne zavedamo, da pes potrebuje možnost umika v svoj kotiček kjer ga nihče ne moti in ima svoj mir. Podobno je zunaj, ko psu nenehno ponujamo možnost prostega gibanja okrog hiše misleč, da je s tem zadovoljen. Predstavljamo si, da bo to našo "dobrodelno" gesto znal ceniti in užival v prostem druženju z nami. Pomislimo malo bolje ... kaj ga s tem dejansko učimo. Na žalost je pes egoist in ne razume, da je zanj pri nas prijetno če je spuščen - ampak, da je "neumen", če ne poskusi tudi širše palete potrditev iz najprej ožje - nato pa vse širše OKOLICE njegovega domovanja.

...
Dajte mi ...MIR!

Za začetek je lahko naš čuvaj deležen nezaželjene potrditve pri naših "vsiljivo prijaznih" sosedih, ki našega psa morda hranijo z ostanki dobrot ali se z njim celo igrajo. Mi na koncu na žalost izpademo tisti rabelj, ki psu ponujenega(!!!) ne dovoli, ga povrhu še "nahruli" in ga vedno z glasnimi opombami nažene na domač teritorij ne vedoč, da ob tem naš pes lahko počasi začne smatrati domač teritorij za "sosedovega" doma pa se počuti drugje. In tako vse širše in širše. Kaj smo torej učili svojega spuščenega psa, ko smo hoteli le "vse najboljše" zanj ... ?

SPUŠČEN PES ...
ki nazadnje tava brez kontrole zna biti za druge tudi nevaren ... predvsem, če se česa neznanega prestraši. Ne nazadnje obstaja za našega spuščenega psa velika možnost poškodb. Lahko ga zaradi brezglavega divjanja ali zalezovanja ZBIJE AVTO, kar je naša odgovornost, lahko ga pogrizejo tuji psi, lahko nam ga celo ustreli kak lovec ...

Po sprehodu ali treningu ... PES RABI MIR!

S tem, ko imamo psa SPUŠČENEGA BREZ KONTROLE ga hkrati učimo, da je lahko drugje veliko bolj zanimivo in lepše kot doma!

Po soseski se lahko igra z drugimi psi na način, kakršnega mu mi ne moremo ponuditi, obgovarjajo ga ljubeznivi otroci in morda dajejo priboljške in ga božajo. Zakaj bi se vračal domov, če ga učimo, da je drugje LAHKO lepše? Ko se končno odloči, da je čas za obilno večerjo in pride domov ga ponavadi jezni gospodar za to kaznuje!? ... namesto, da bi ga nagradil z največjo nagrado kar jo tisti trenutek premore (čez 3 minute je prepozno!) ... za v prihodnje pa temeljito razmislil o svojem nespametnem puščanju psa brez kontrole.

Po napornem treningu ne rabim dnevne sobe

Psa imejmo ves čas POD KONTROLO!

Če ni zaprt v pesjaku, v stanovanju ali v ograjenem dvorišču, ga imejmo VEDNO na raztegljivem povodcu ali na navadnem kratkem povodcu. Za spuščanje se lahko odločimo mogoče šele, na zanj tujem terenu kjer ni motečih dejavnikov (avtomobili, mačke, psi, sprehajalci ...). Preden ga spustimo si pripravimo igračo in hrano, da ga vsakič, ko se vrne do nas NAGRADIMO s priboljškom in se morda na kratko poigramo. Takrat ga lahko za krajši čas pripnemo in morda spet spustimo - toda psa vmes opazujmo kje se giblje in kaj počne. Z igro skrivalnic na povsem tujem terenu mu lahko brez besed dokažemo, da je dolžan sam skrbeti za našo prisotnost. Tako nam bo začel poklanjati vse več pozornosti ... mi pa končno počasi več ne bomo potrebovali vloge "glasnega nadzornika". Namen sprehoda je AKTIVNO DRUŽENJE ne pa brezskrbno in malomarno uganjanje neumnosti.

...

Zadovoljstvo na višku

PRIMER: Če imaš na samotnem sprehodu občutek, da pes ne bo zbežal ga za krajši čas lahko odpneš. ČE ZBEŽI - sam odideš v nasprotno smer in SE MU TAKOJ SKRIJEŠ!!! ter počakaš, da te začne iskati (seveda, če ni motečih sprehajalcev s psi). Ko bo čez čas po vonju ocenil kje se skrivaš in se namenil proti tebi, takrat zbežiš v nasprotno smer tako, da bo pes moral priteči ZA TABO in ga ob prihodu vedno NAGRADIŠ S PRIBOLJŠKOM in kratko igro ter SPET ZA KRAJŠI ČAS PRIPNEŠ. Ko ga morda še kdaj ponovno spet odpneš mu v primeru zapuščanja TAKOJ spet ponudiš možnost SKRIVALNICE! Tako bo kuža razumel, da tudi če se vrne in ga pripneš ... bo še vedno po nagradi lahko mogoče tudi prost. Nikoli ga NE KLIČI K SEBI saj te mora on pogrešati (TI SI VODJA KRDELA)! Podoben odnos boš prenesel počasi (Z LETI) tudi na domače dvorišče - toda le, če ga bo vsakič , ko se vrne - čakala NAGRADA!

Primer na gornji sliki kaže kdaj je pes pripravljen za učenje - "šolanje" ali za aktivni sprehod kjer bo porabil odvečno energijo. Vpeljati je potrebno le ritem aktivnosti toda, ker si ljudje največkrat niso pripravljeni vzeti časa samo za psa ga raje spustijo, da počne neumnosti v širšem krogu in si predstavljajo, da je to čar kinologije ter zanj "najboljše".

Nikita & 4xA+D

OBRNI GLAVO

2010-07-05T07:31:00.000-07:00

Za 180"!

Malo razmišljam kako bi ti kar najbolj nazorno predstavil ta način razmišljanja o učenju psov. Uporabnost prebranih člankov bo večja, če začneš čimprej razmišljat s svojo glavo. Ob šolanju seveda vsi delamo napake in tisti, ki nas opazujejo s strani jih povrhu veliko lažje opazijo kot mi sami (če nimamo kamere). Ni problem, če delaš napake IN se jih zavedaš. Problem napredovanja je, če napake vztrajno ponavljaš ob veri, da vse delaš prav. Tak način dela lahko izhaja le iz napačnega razumevanja sistema šolanja, ker se nisi dovolj posvetil bistvu - KAKO PES VIDI TVOJE ŠOLANJE?!

...

4 tačke ... se iskreno trudijo - potrudi se malo še sam!

Na koncu ti žival itak vse pove ... z repom, nagajivim izrazom in pokončnimi ušesi. Če sistem razumeš, je vse enostavno saj poteka šolanje katerekoli vaje na zelo podoben (če ne enak) način. Razlike so samo v OBLIKI POSAMEZNIH NAGRAD. Pogoj je seveda, da si sproščen in popolnoma neobremenjen s cilji. Lahko si postaviš čisto svoj način šolanja (v stanovanju, na dvorišču, v pokriti hali, na travnikih ali poligonu ... VSEENO), ki odgovarja tvojim možnostim. Kasneje boš naučeno znanje le prenesel na ostale terene. REKVIZITE s katerimi si pomagaš, da psu narediš učne seanse zanimive, si lahko izbiraš po mili volji. Strogih pravil torej ni. Pri načrtovanju učnih seans bodi čimbolj kreativen in pazi, da se preveč ne ponavljaš.

...

Moraš se zavedati in si priznati ... kljub temu, da si že izšolal kakšnega psa ... da pri šolanju na stari sistem nisi kaj dosti razmišljal s svojo glavo ampak v glavnem svojega psa "zaupal drugim". V skupini pa enako ... niste razmišljali o VZROKIH, kateri so bili povod posameznemu nezaželjenemu vedenju psa, ker ponavadi za to "zmanjka časa". Strokovna komunikacija v delavni skupini je ponavadi slaba ali nična ker v glavnem eden govori "naredi to in to" in kasneje ne razloži zakaj se je iz svojega zornega kota odločil za posamezen "manever" v določenem trenutku. Enako ne razloži možnih rezervnih variant, ki so bile na razpolago pred samim treningom in zakaj je vztrajal pri svoji. Na tak način lahko izšolaš 5 psov in še vedno ne boš vedel kaj in zakaj si tako delal.

...

Pri vsakem naslednjem začneš iz čiste nule saj se vsak pes drugače odziva na klasično šolanje, ker je pač svoja osebnost ... podobno kot človek. Enemu paše učenje ob glasbi, drugemu v čistem miru, ponoči ali morda v naravi, nekdo govori ob učenju naglas, spet drugi si vse podčrtujejo, barvajo, izpisujejo ... Kako si kdo najlažje zapomni snov in jo razume je torej prepuščeno vsakemu posamezniku. Zakaj naj bi vsi šolali svoje pse na enak način po "nekih pravilih"? Povrhu tega ljudje razumemo cilj ter potrebo po učenju, naš pes pa gleda le nase in ga naši cilji prav nič ne zanimajo.

Po 10 mesecih ... veselje brez posebnih "pravil"

Psom se za učenje "šmirgla" in so zadovoljni že zgolj s hrano in svobodo. Če ga hočeš kaj naučiti si moraš postaviti tak sistem, ki ga pes najlažje razume in ga po možnosti še veseli. Ob ukvarjanju se ga moraš naučiti potrjevati torej tak način, da bo vedno vedel za kaj je bil nagrajen, če ga hočeš motivirati za nadaljnje delo. Toda geslo "VSE JE NAGRADA" ne pomeni "vse nagrajujmo" temveč temelji predvsem na povdarku USPEŠNOSTI PSA. To pomeni, da moraš biti preko sistema nagrajevanja neusmiljeno dosleden. Z nagrajevanjem le "kanaliziramo" ŽELJO psa po sodelovanju na "neizprosno natančen" način.

Potruditi se moraš, da svojega psa spoznaš kot OSEBNOST. Vsakega posebej. Druge ni! Ugotoviti moraš njegovo trenutno mero potrpljenja, v njem moraš videti količino želje, točno vedeti kakšna hrana ga lahko v določenih okoliščinah motivira in na kakšen način mu jo boš serviral. Spoznati moraš katera igra mu je najbolj všeč in mu dati možnost izbire igrače za posamezen trening. Je tvoj pes morda zamerljiv in kako takrat ravnati? Ga tvoja rahla odločnost "vzdigne" ali si ga s tem še bolj nezaželjeno podrediš? Po njegovih miritvenih signalih moraš takoj videti kdaj je pes že delno utrujen in kdaj ima vsega že čez glavo dovolj in še miljon drobnih stvari. Psa moraš torej spoznati in se poskusiti čimvečkrat postaviti v njegovo kožo. To zahteva trezno glavo, mirne živce, ostro oko in kar nekaj izkušenj, ki si jih boš hitro pridobil, če boš psa opazoval in ne boš vlekel nikakršnih vzporednic s klasičnim šolanjem.

...
Učenje posameznih učnih členov

Po tem sistemu (če ga razumeš) torej ne začenjaš iz nule ampak nadaljuješ tam kjer si končal s prejšnjim psom le, da greš z vsakim novim vse še enkrat bolj detajlno in pazljivo. Imaš samo več možnih variant in več izkušenj. To pa pomeni, da se moraš naučit RAZMIŠLJAT S PASJO GLAVO. Potem je vse otročje lahko in zabavno. Veliko pomaga tudi, če se imaš s kom pogovorit o raznih morebitnih dvomih, če te kdo snema, če se ustaviš za kakšen dan, dva ali tri in vse še enkrat premisliš. Nikamor se ne mudi! In piši si kaj si delal vsak posamezen dan s psom, da se ne boš preveč ponavljal. Psu večkrat privošči tudi kakšen dan pavze, da se mu snov usede.

...

Povezovanje učnih členov v vedenjsko verigo

Manjka ti verjetno še kopica obvezne teorije o VEDENJSKEM POGOJEVANJU glede na NATANČEN TIMING in moteče dejavnike ob dvigovanju in spuščanju KOLIČINE in KRITERIJA dela, ki pa jo v veliki meri lahko spoznaš v naših člankih, če jih zelo pazljivo večkrat prebereš. Šolanje vsebuje torej potrjevanje posameznih delčkov vedenja s kanaliziranjem v končni cilj (VEDENJSKO VERIGO) in naposled še zaporedje previdnega sestavljanja celotnega mozaika vedenja. Tako učenje zahteva natančnega vodnika, ki je v vsakem trenutku pripravljen in zmožen PRAVOČASNO in PRAVILNO potrditi katerokoli zaželjeno vedenje, ki ga pes morda kdaj povsem slučajno ponuja. Biti moraš sposoben, da se v vsakem trenutku odpoveš zastavljenemu cilju za tisti dan in prilagodiš delo trenutnemu počutju živali. Psa moraš naučit kaj pomeni "Skoči" in "AU!", da boš lahko pravočasno "označeval!" zaželjeno vedenje in ga tako krepil ter iz teh kvalitetnih koščkov sestavljal zelo solidno VEDENJSKO VERIGO posamezne vaje.

...

Stari sistem ne sloni na opazovanju miritvenih signalov psa, ki so jih večinoma zanemarjali in jih zato sčasoma pes niti ni več uporabljal. Enako je po starem NAGRAJEVANJE posameznih izvrstnih delčkov VEDENJA "španska vas". Vedno drgnejo enako KOLIČINO (vajo) na en in isti način. So slepi in gluhi za vse pozitivne odzive ter vmesne signale psa. Ne potrjujejo trenutnega izstopajočega vedenja in s tem sugerirajo psu, da je vseeno kako se počuti med učenjem in kakšne odzive nam ponuja. Po starem je pomemben samo doseženi cilj ... ne pa NAČIN kako smo ga dosegli in ne zunanji videz psa takrat, ko dela. S takim delom ga avtomatsko "UBIJAŠ" in zatiraš v psu vsako željo do sodelovanja. Rezultat takega drgnjenja ene in iste količine je "zamorjen pes" čeprav to ni nikogaršnji cilj.

PSA MORAŠ DOBITI POPOLNOMA NASE!!! ... ampak ne z neprestanim vabljenjem temveč z umirjenostjo. Ko ti uspe, je to nenadomestljiv kinološki občutek. Če se res z dušo ne posvetiš razumevanju tega načina šolanja in z eno nogo stojiš v "dobrem starem sistemu" nimaš nikakršne možnosti, da bi kdaj stvar razumel tako, da bi jo znal sam uspešno uporabljati. Ko se spravimo k šolanju torej ni časa za obujanje raznih anekdot, ker je potrebna koncentracija na odzive psa.

...

Miritveni signali!!!

POZOR! Na daleč izgleda vedenje psa OK toda ... pes na zgornji sliki (2x klik na sliko) kaže MIRITVENE SIGNALE zaradi malenkost prevelike količine dela in delno zaradi poletnega sonca. Vsega torej ne moreš videti ob samem "treningu", če te nekdo ne snema, te slika ali te vsaj opazuje in te sproti opozarja. PES TI GOVORI s "pristriženimi ušesi", "utrujenim jezikom", nižjo držo glave, priprtimi očmi in pogledom malenkost vstran (ignoriranje), da pretiravaš in si malo prenaporen za tiste delavne pogoje. Občutki delnega nelagodja se torej v živali počasi nabirajo ... in če ne boš pravočasno ukrepal z znižanjem KOLIČINE ali ga primerno sprostil ti bo pes prav hitro "padel ven".

Vsi mislijo, da je vse v hrani in žogici, kar je seveda bedarija in podcenjevanje psa. Hrano ponudit in vrečt žogico zna vsak pa zato še vseeno ne bo izšolal psa. Na ta način že ne. Glavo je treba dejansko obrnit za 180 stopinj in pozabit vse kar misliš, da veš o psih ... tako se najlažje sprostiš in prilagodiš živali. Vse ostalo so zavore, prepreke in nekakšne "smeti" v glavi - na žalost je to edini primeren izraz za mentalno blokado, ki preprečuje SPROŠČENO UČENJE.

...

Vsaka potrditev naj ima svoj smisel

PRIMER: Če učimo močno in mirno držanje plena bi po STAREM RAZMIŠLJANJU stremeli k temu, da psa ne bi prekomerno obremenjevali in bi mu po morebitnem zdrsu s plena ponujali mehkejše in nežnejše obremenitve saj bi si "želeli" (napaka), da bi kužek močneje in mirneje držal. S tem bi ga dejansko učili, da se mu ni potrebno potruditi, če pokaže da je nekaj zanj pretežko in da je "revček"... PO NOVEM RAZMIŠLJANJU nam mora biti VSEENO ZA USPEH IN DOSEŽENI CILJ saj naj bi bil PES tisti, ki si želi. Seveda ne smemo pretiravati z zastavljenim "kriterijem" glede na moteče dejavnike in trenutne sposobnosti psa. Ko smo torej postavili nek odgovarjajoč kriterij za določeno starost in izkušenost psa je prav, da psu prepustimo odločitev ali se bo potegnil zase in se iz tega nekaj naučil ali pa bo ostal brez nagrade. Iz spodnjega zaporedja slik se vidi, da po predhodnih večkratnih slabših ugrizih vodnik vztraja na močnem in mirnem držanju plena brez kompromisa (2x klik na sliko). Pes je končno razumel, da se mora potegnit zase in se bolj potrudit za nagrado ter ... kar je najvažneje ... da je vodniku vseeno, če bo pri tem uspel. Zelo podobno se dogaja tudi s plenom v naravi. Pes je poplačan z nagrado ... samo za primerno vloženi trud, drugače ostane brez nje.

Seveda sledi pravočasna potrditev ... in KONEC = POSPRAVI PSA!!!

Če pogledamo rep psa vidimo, da pes na prvih dveh ... in zadnji sliki maha z njim. Na tretji sliki, ko je bil pes prepuščen dejstvu samoohranitve je rep malenkost spodvil a kljub močni obremenitvi vseeno mirno ostal na plenu. Če hočemo psa kaj naučiti, je ZDAJ ČAS ZA NAGRADO! Sam ogled takega učenja je smiseln edino, če točno razumeš kaj tisti človek dela s psom in kaj ga uči. Drugače se sam kasneje ne znajdeš oziroma si mimogrede prezahteven do psa čeprav izgleda vse skupaj precej nedolžno. Še tako se težko znajdeš, ko misliš, da vse razumeš. Pes te enostavno PREHITEVA V RAZUMEVANJU DELA in vseskozi zaostajaš za njim s svojim nepotrebnim ponavljanjem monotonosti namesto, da bi imel vedno kaj novega na zalogi in mu nudil razširjanje znanja na malo drugačen način saj OMEJITVE NE OBSTAJAJO.

...

S svojimi morebitnimi napakami po tem sistemu nikakor ne moreš škoditi psu le učenje gre bolj počasi ali pa ga učiš druge reči, ki se jih ne zavedaš. Zato je pomembno, da se ne jeziš na psa ampak se raje zamisli kaj delaš narobe. Če delaš pravilno pa je napredek viden iz dneva v dan. Treba je vedeti, da tak način šolanja vzpodbuja razvoj inteligence psa, ki še zdaleč ni tako majhna kot si ljudje predstavljamo. Torej metoda "VSE JE NAGRADA" sploh ni šolanje ampak le nakakšen "POGOVOR S PSOM".

Članke si zato najprej preberi povsem sproščeno, neobvezno in predvsem razmišljaj s SVOJO glavo o svojem psu. Če si ne boš vzel časa in se res potrudil, da bi razumel in ga potem znal potrjevati na edini način kot ga razume boš psu hitro postal dolgočasen in prenaporen. To ti bo pes nazorno pokazal z miritvenimi signali ... TI JE ŽE, vprašanje je le, če si opazil. Ne glede na to, da se boš na vso moč trudil "pravilno delati". Pravila itak ni.

Navezava na te napotke je članek "RESETIRANJE VODNIKA" v tej rubriki ter članek "AKTIVNO IGNORIRANJE" (uvod) z nadaljevanjem v rubriki ZANIMIVOSTI. Razumet moraš vse skupaj in se potem prilagajat psu. Če ne razumeš, je najlažje rečt: "Ta sistem je itak brez veze".

Nikita & Aya Q.

IGRA in MENJAVA PLENA

2009-07-29T01:18:00.000-07:00

Ponujanje "neproduktivnega" vedenja:

SAMOKONTROLA = KLJUČ!

PRAVILA IGRE preko plena so opisana v rubriki "ŠOLANJE" 2.del. Ravno tako menjava plena. TIMING potrditve in smiselnost AKTIVNE podrejenosti je razvidna iz posnetka. Kanaliziranje proti učnemu cilju SAMOKONTROLE PSA najlažje dosežemo s ponujanjem "neproduktivnega" vedenja.

Vsaka beseda povsem nepotrebne prepovedi vedenja je ODVEČ saj pes SAM ugotovi, da ne pride do željene nagrade, če se dovolj ne potrudi. Vodniku mora biti POPOLNOMA VSEENO za dosego cilja vaje.

Zanj naj bi se pes potrudil sam!

(več o odnosu ČLOVEK - PES v nadaljevanju te rubrike)

(KONTAKT gsm: 041 236 073, mail: reisenadler@gmail.com)

AKTIVNO IGNORIRANJE

2009-07-14T19:53:00.000-07:00

SPREHOD?!

Saj ne vem, če se mi splača pisat to temo, ker mislim, da jih bo le malo razumelo njen glavni pomen - pa morda vseeno. Cel svet sprehaja pse ... in cel svet jih je, ki svojega psa ne bodo nikoli izšolali. Jaz osebno nisem peljal psa na "sprehod" v zadnjih 5 letih niti enkrat. Pa jih imam trenutno kar pet. Zakaj? Ker ga šolan pes enostavno ne rabi!

Je pa res, da dolgočasne sprehode nadomestim s kondicijskim tekom ob kolesu, ki ga dopolnjujem s priložnostnimi krajšimi treningi. Glavna razlika je torej v tem, da so moji "kondicijski sprehodi" kombinirani s KRATKIMI TRENINGI, da se s psom na takem sprehodu vsakič AKTIVNO UKVARJAM ter da je pes non - stop POD KONTROLO (kar pa zahteva celega človeka). Na takih "sprehodih" se pes nauči v glavnem same koristne stvari, ki so uporabne. Seveda ima mojih pet psov ravno tako skoraj vsak dan jezik do tal čeprav "tistega sprehoda" ne poznajo. Hočem povedat, da naj bo SPREHOD PSA namenjen pasmi, starosti in potrebam posameznega psa, ki ga sprehajamo.

Dve vrsti - protislovnega druženja:
Eno druženje je preko aktivnosti, ki utrjujejo krdelno navezavo med psom in človekom preko SKUPNEGA UKVARJANJA - agility, učenje trikcev, metanje žogic ali frizbijev, igra, šolanje ... Drugo, veliko bolj masovno in "popularno", so aktivnosti PROSTEGA SPREHODA, ko bi človek rad bil bolj "komot - svoboden" ... psa pa bi imel rad svobodnega samo "nekje" v bližini, tačas pa se na prostem sprehodu ukvarjata vsak s svojimi rečmi.

Ljudje se ne zavedamo, da s sprehodi na katerih je pes prosto odpet ne krepimo osebne navezave ampak psa učimo, da je dovolj le MALENKOSTNA krdelna navezava medtem, ko pes lahko samostojno izbira svoje vedenje (in v njem močno uživa). Psa torej učiš, da TI NISI POMEMBEN ampak so pomembne vse druge reči, ki vaju na sprehodu obkrožajo in se odpetemu psu kar same ponujajo. To so ponavadi MOČNE nagrade, ki jim vodniki nismo kos in postanejo lahko velikokrat tudi nevarne za našega psa.

SPREHOD PO GOZDU je lahko za odpetega psa zelo nevaren čeprav v njem mogoče najbolj uživaš. To si želi večina ljudi. Prosto odpetega psa, ki je stalno nekje okrog človeka in mu daje občutek prijetne partnerske varnosti. Lepo je gledati njegove vragolije in opazovati njegovo početje toda vedi, da si s tem zapravljaš morda težko priigrane karte.

PRIMER: Brezciljno večurno gobarjenje
Ali misliš, da pes razume kaj počneta v gozdu po raznih terenih, ko si se z njim namenil gobarit? Si predstavljaš, da je na koncu pes le razumel, da si iskal ... gobe?! Zanj, ki ti je VEČ UR sledil ti ... ni bilo mar?! Z "iskanjem", za psa v tem primeru nepomembnih reči, si mu dopovedoval edino to, da ga imaš namen ignorirati, če ti bo še naprej sledil ... in pes se slej ko prej odloči po svoje in se začne postopoma oddaljevati. Si mogoče pomislil kaj, če bi iza drevesa skočil zajec, srna, drug podivjan pes ali lisica? Kaj bi naredil v tem primeru? Bi vpil za njim? Bi tekel za njima dvema? Bi psa čakal na mestu ali šel kar nazaj do avta upajoč, da si je pes zapomnil odkod sta prišla. Vedi da se je že veliko psov smrtno ponesrečilo po divjanju po gozdu ... ker so se NASADILI skozi prsni koš na katero od štrlečih odsekanih ali ležečih vej. Da nevarnosti bolezni od klopov ne omenjam.

Pse imamo torej različni ljudje; mladi, polni kondicije, bolni, stari, invalidni ... Večina ljudi sprehaja pse tako kakor da so "sprehodi psov" namenjeni PREDVSEM NAM - LJUDEM, čeprav mnogi tudi to darilo radi prelagajo na druge. V primeru starih in bolnih ljudi pes opravlja bolj terapevtsko vlogo in na nek način skrbi za naše vsakodnevno gibanje. Mi pa vračamo za svoje gibanje PSU enako nazaj. Vendar ljudje na splošno nimajo nikakršnih tekmovalnih ambicij s temi psi. Beseda teče o drugi temi.

Kdor se počuti mlad in bi se rad počutil še mlajši ter se ima namen s psom aktivno ukvarjati, ga šolati, potem pes "terapevtske sprehode" prinese noter drugje v sicer malo drugačni, aktivnejši obliki. Drugače ima vsega skupaj na razpolago preveč (podrobneje o tem v rubriki ŠOLANJE 8.del: "Način Priprave"). Sam "sprehod" psa je v praksi še vseeno namenjen v glavnem človeku ne zavedamo pa se, da ZA PSA to pomeni nič drugega kot:

1.ČE JE PES NA SPREHODU ODPET = brezglavo tekanje, vohanje, kopanje v vodi, skakanje, norenje z drugimi psi ... kar vodi v ... potepanje in pretepanje s potepuškimi psi, naskakovanje dosegljivih gonečih psičk, kopanje po tleh ... v glavnem polno samih neumnosti, ki jih kinologi v procesu šolanja ne potrebujemo. Vse te reči, ki jih pes na sprehodu počne, ko je odpet so SMRT ZA ŠOLANJE. Sploh za pozitivno šolanje, ki temelji na nagrajevanju. Saj to bi moralo bit vsakemu vendar jasno. Pes na sprehodu (ko je odpet) - je deležen nešteto NENADZOROVANIH NAGRAD!!! Te nagrade imajo tako moč, da je tvoj briketek, hrenovka in žogica med učenjem NULA - v primerjavi z nekontroliranim skakanjem, kopanjem v vodi, kopanjem po tleh, tekanjem za psi, ptiči, kolesarji, tekači ... saj so ŽIVE VABE! Svojemu psu ne moreš nikoli ponudit tako kvalitetne igre kot tuj pes in to je smrt za VAJIN ODNOS! Če hočeš, da bo pes delal za košček salame sploh ne sme poznat ostalih nagrad, ki se mu v naravi kar same ponujajo in to BREZ, DA BI SE MORAL ZA NJIH KAJ POSEBEJ POTRUDITI. Razmisli.

2. ČE JE PES NA SPREHODU ZAPET = ...
a.) na kratkem povodcu - to za psa ni sprehod ampak morasta ... zelo počasna hoja, ker človek hodi veliko počasneje kot bi si želel pes. Takega sprehoda sploh mladi psi ne razumejo kot "sprehod" ampak kot uveljavljanje moči (kdo bo koga) in kaj kmalu igramo vlogo vlečne vprege. Če človek teče ... spet ritem teka ne odgovarja njegovemu, ker je nekje med počasnim kasom in hitro hojo psa (odvisno od velikosti psa).

b.) na raztegljivem povodcu - je pes na sprehodu vsaj v nekih okvirih dovoljenega ampak moraš vedeti namen takega sprehoda. Če gre na potrebi je torej omejen tak "sprehod" na 5min. in gotovo. Če se sprehajaš pol ure ali več ur skupaj ga spet podobno učiš (za naše šolanje) neuporabne neumnosti - samo v malo manjši meri.

Zato naši psi enostavno sploh ne poznajo sprehoda brez aktivnega ukvarjanja, ki torej ni čisto navaden sprehod.

NENADZOROVANE NAGRADE psu na "dolgočasnem sprehodu" pomagaš spoznavati oz. mu jih le ponujaš - SPOZNAVA PA JIH SAM ... BREZ TEBE, KER TE PRI TEM NE RABI. In tako iz sebe delaš vse manj pomemben člen na krdelni lestvici, ki ga pes počasi potrebuje le še za hrano. To se vama verjetno tudi počasi dogaja. Moji psi delajo zato, ker sem jim jaz edino sonce, ki ga poznajo in so z mano in mojimi aktivnostmi čisto zadovoljni (še veliko več kot to ... nori so name).

VENDAR SE ZAVEDAM: Če bi jim samo 2x dovolil, da grejo z drugim potepuškim psom v našo vas za 1uro kjer je polno vaških odpetih psov (samo 100m stran) bi lahko takoj zaključil s šolanjem, ker bi psa vleklo čisto drugam kot na "trening" z mano. Izbral bi si svoj trening in mene potem ne potrebuje (razen zvečer za hrano seveda). Na tak način sem (priznam) imel prejšnjega psa Larya ... imel se je (brez mene) zelo nobel in fino s tem, da tega seveda ni znal cenit ... in mene ni šmirglal 5% razen, če sem zavpil (ampak to samo v določeni razdalji) ali ko sem mu zvečer dal hrano. Klasika ... "bedno" ... sem si mislil. Potem sem začel uporabljati pasjo glavo in gledal z njegovimi očmi ter prišel do določenih spoznanj.

Pokušal bom torej razložiti kako naj se obnaša vodnik, če hoče postati na sprehodu zanimiv za svojega psa (rubrika "ZANIMIVOSTI" - "Na Sprehodu"). Seveda ves komfort odpade. Vmesni pogovori z mimoidočimi odpadejo, enako telefonski pogovori zato na sprehodu mobitela ne rabiš. Enostavno si moraš vsakič, ko se kam odpraviš s psom VZETI ČAS SAMO ZANJ in se na tako druženje tudi primerno pripraviti. Priboljški, kakšna igrača, žogica, morda tudi kompleten obrok hrane, skrbno izbran - po možnosti pokošen teren kjer ni preveč motečih dejavnikov. Pa ne prevečkrat zaporedoma, menjaj terene in ne za predolgo časa (pol ure ima dovolj). Zaključi, ko je pes na višku veselja s TABO in ne čakaj, da bo to veselje preusmeril na luže, metulje in gnoj.

PSA MORAŠ DOBITI NASE!!! ne na druge pse, potok in race. Psi znajo svoje občutke in svoj namen komuniciranja zelo dobro izražati skozi ignoriranje "manjvrednega osebka" in to postanemo na sprehodu zanj največkrat prav mi. MI SKRBNIKI, ki mu dajemo hrano, ga cepimo, zdravimo, češemo in mu nudimo streho nad glavo. Toda pes (egoist) tega ne zna cenit! Kar dobi zastonj nima pač nikakršne vrednosti. Očarljivo je le tisto, kar si mora prislužit. Podobno je pri ljudeh.

Mnogi bi se sicer radi približali psu ... toda to počnemo na njim nenaraven način. Pes nas ne razume. Največkrat v dobri veri, da ga s klicanjem, vriskanjem in skakljanjem veselimo (podobno kot drugi psi) dosežemo ravno nasproten učinek. Pasje telesne govorice nismo vešči tako oponašati, da bi psu sporočili tisto kar mu je sposoben pes zato tega raje ne poskušajmo na tak način, ker smo takoj PREVEČ AGRESIVNI. Psi to počnejo drugače. UMIRJENO IN PRILAGOJENO!

Aktivnemu in glasnemu vodniku se večkrat zgodi, da mu pes pokaže, da ga prav zaradi izrazite dominance vodnika zanimajo OSTALE REČI OKROG njiju bolj kot poskakujoč vodnik. Pes nam z ovohavanjem (miritvenimi signali) ter nezainteresiranostjo ''govori'', da trenutno »NIMA ČASA« za nas. Bolj kot pes kaže "miritvene signale" (zehanje, zaostajanje, praskanje, vohanje, stresanje ...) – bolj ga ponavadi vodnik VABI v ponovno sodelovanje.

REZULTAT: Pes nam daje "DVOJKO" - vodnik pa ga "PROSI" za sodelovanje.

Če hočemo doseči svoj namen aktivnega druženja s psom, moramo tudi sami uporabljati podoben način PASIVNE AKTIVNOSTI, da bomo bolj zanimivi za svojega psa. Ko smo ga torej z načinom igre, ki mu je najbolj všeč, začasno pridobili na svojo stran ga moramo hkrati učiti, da tudi mi nimamo vedno časa zanj (za vsak slučaj, če bi slučajno pomislil, da bi nam dal med učenjem ''dvojko''). Najbolj primeren čas, da mu to pokažemo nastopi takrat, ko pes zaradi velike želje praktično že »zahteva« igro ali ukvarjanje z njim. Za načrtni namen »aktivnega ignoriranja« VIŠKA ENERGIJE PSA v takih primerih namensko uporabljamo za to primerne vskdanje signale.

SIGNALI AKTIVNEGA IGNORIRANJA:

''NIMAM ČASA''
''ČAKEJ NO''
''BEJŽ''
''POKEJ'' (stran)
''NISI ŠE NA VRSTI'' …

... navezava na temo = rubrika ZANIMIVOSTI: - "Aktivno ignoriranje" - (nadaljevanje) ter članek "Kdo komu izkazuje pozornost"...

V praksi se največkrat dogaja ravno obratno - da nam PES kaže in tako govori te signale zato ga moramo najprej navesti na to, da bo imel ŽELJO PO AKTIVNEM DRUŽENJU z nami.

Načrtno DOLGOČASENJE:
je prepotreben način priprave na naporne učne seanse ali preiskušnje zlasti pri vodnikih, ki imajo »prosto sprehajajočega se psa« po stanovanju. Se pravi, da smo psu dosegljivi kadarkoli si zaželi naše družbe in zato takrat, ko bi se mi radi ukvarjali z njim NIMA ČASA za nas. Predvsem za ''stanovanjske pse'' je sistem PASIVNE AKTIVNOSTI nujen del vsakdanjika če hočemo, da bo pes znal ceniti čas, ki mu ga namenimo za učne aktivnosti. Sistem »pasivne aktivnosti« tudi ljudje zelo dobro uporabljamo v medsebojnih odnosih:

FANT - PUNCA
PRODAJELEC - KUPEC
UČITELJ – UČENEC

V vseh naštetih primerih bo tisti, ki ga ''osvajamo'' veliko bolj aktiven oz. »grabil za vabo«, če bomo svoj namen zelo rezervirano in nevsiljivo PREDSTAVILI , ponudili oz. prikazali. Poglejmo obratno za lažjo predstavo.

PRIMER: Glasno nagovarjanje fanta, vsiljivo ponujanje robe in prepričevanje kupca za vsako ceno, pretirana skrb za učenca ali neprestano ''nadlegovanje'', ki to tudi postane, ČE SMO GLASNI in PSA VABIMO v sodelovanje – ODBIJA PSA!!! oz. tistega kateremu je to dejanje namenjeno. To je zakon narave, ki velja povsod in ga velja razumeti tudi v medčloveških odnosih.

VODNIK SI GRADI REZERVO MOČI:

če se obnaša do svojega psa malenkost rezervirano, čimbolj nevtralno, povsem pasivno, celo malenkost odbijajoče – pa vendar dosledno in umirjeno. Tako obnašanje do psa nam dviguje avtoriteto in ustvarja visoko cenjen ugled vodje krdela! Če kdo komu daje ''dvojko'' potem je vsekakor prav, da jo daje vedno VODNIK – PSU!

Večina vodnikov dela in počne ravno obratno:

Psa glasno VABIJO
Vzklikajo nepotrebne SPODBUDE ("pridi", "ja bravo", "glej kaj imam", "pejt greva", "dej ga" ... )
Poskušajo psa DODATNO MOTIVIRATI z raznimi telesnimi gestami, kar pes razume kot vsiljevanje
Neprestano PISKAJO in VRISKAJO od "ego veselja"

Namesto, da bi to veselje privoščili svojemu psu, ki se je sposoben veseliti le zaradi SVOJIH VZROKOV mu taki vodniki kradejo željo in še tisto veselje, ki mu je morebiti še ostalo. S takim, povsem napačnim obnašanjem vodniki svojemu psu ne dovolijo, da bi pokazal svoje RESNIČNE OBČUTKE oziroma se tega BOJIJO saj slutijo kaj se dogaja v njem.

Res je, da bo ob pravilni odločitvi vodnika za spremembo odnosa, verjetno odziv sprva "šokantno opazovanje" psa (kaj se dogaja) - saj umirjenega vodnika do zdaj ni poznal. Toda to je normalno. Pes se bo počasi ob konstantnem »aktivnem ignoriranju« vodnika privadil na nezahtevno in pasivno vlogo svojega vodje ter čedalje bolj kazal svoj pravi JAZ. Njun odnos bo obratno-sorazmerno prosperiral glede na predhodno upadanje aktivnosti psa.

TEHTNICA SE BO NAGNILA V PRID PSU!
Vse je namreč vodilo v to, da bi moral biti z leti vodnik vse bolj glasen in poskočen, dokler ne bi bil na koncu podoben igrivi opici – njegov pes pa bi bil ob takem neprimernem vedenju svojega vodje vedno bolj: zaprt, postavljen na stranski tir, nepomemben, pasiven - kar pa vsekakor NI naš cilj!

ŠOKANTNA SPREMEMBA VODNIKA in njegovega obnašanja v nevtralno osebo je nujna za postavitev smernic pravilnega odnosa človek – pes, ki je temelj bodočega sodelovanja na kateremkoli področju. Tudi, če je ta usmerjen zgolj na aktivno druženje ob vsakodnevnih sprehodih.

Instrumenti usmerjanja AKTIVNOSTI PSA:

DOLGOČESENJE v miru
LAKOTA čez dan (do največ tri dni)
IGNORIRANJE, ljubosumje, zavračanje ...
KRAJA VAJE (ko mu namesto ZAŽELJENE VAJE vržemo žogico in psa pospravimo)

ŠELE NATO JE NA VRSTI:
HRANA
IGRA
UKVARJANJE PREKO AKTIVNOSTI: aktivni sprehodi, učenje trikcev, šolanje, reševanje, agility …
PRIBOLJŠKI: vaje, treningi, izleti, tekmovanja

Nikita & Aya Q.

(KONTAKT gsm: 041 236 073, mail: reisenadler@gmail.com)

NOVI MLADIČEK

2009-07-09T00:05:00.000-07:00

Prihaja!
.

NASVET ZA TISTE, KI SE ODPRAVLJATE K VZREDITELJU PO MLADIČKA:

Če niste predhodno večkrat obiskali legla pri vzreditelju in spremljali razvoja posameznih mladičkov je ob prevzemu najbolje, da mladička ne izbirate vi - ampak preprosto pustite, da ON IZBERE VAS. To mu omogočite, če polkeknete med leglo in pustite psom, da ocenijo vašo notranjo kozmično frekvenco. Tisti mladič, ki se je najbolj iskreno "obesil na vas" in vas najbolj pozorno spremljal ob odmikanju - naj bo vaš bodoči pes. Ne izbirajte psa po barvi dlake razen, če ga imate za rastavne namene. Ne iščite izstopajočih mladičev po obnašanju in karakterju saj se osebnostne kvalitete posameznika pokažejo šele po 5 mesecih. Razmerje med mladiči se torej bistveno spreminja še vsaj 5 mesecev po tem, ko imate mladička že doma (podrobneje o tem v rubriki ZANIMIVOSTI - "Spreminjanje Razmerja").

Pomembno je vedeti, da iz "legel neodgovornih vzrediteljev" (v katerih mladički nimajo dovolj pravilnih in aktivnih stikov s človekom) psom, ko odrastejo vedno pomeni PES VEČ - KOT ČLOVEK!!! Le, če vzamemo mladička od vzreditelja, ki se je večkrat na dan z vsakim posebej aktivno ukvarjal in ga delno socializiral - imamo optimalne pogoje za tesno navezavo tudi na nas kot vodnika.
.

.Ko gremo k vzreditelju po mladička, moramo imeti s seboj šoferja. Najbolje je, da vzame bodoči VODNIK svojega mladiča V NAROČJE TAKOJ - že preden se odpeljemo domov in ga imajo pri sebi tudi med samo vožnjo (ne v naročje otrokom). To je neponovljiva priložnost, da se z navzemanjem telesnega vonja mladič takoj naveže na "novo mamo" oziroma vodjo krdela. Tako mu omogočimo najbolj jasno sliko KRDELNE HIERARHIJE. Kasneje naj doma spozna seveda tudi ostale člane krdela in bivalno okolje - toda glavno zatočišče zanj bo vedno pri "vodji krdela".

Na začetku se moramo sprijazniti z 2-3 dnevnim cviljenjem in jokom (kar je normalno) na katerega je najbolje, da ne reagiramo prevečkrat. Z mladičkom se vedno poigrajmo takrat, ko je miren in tiho, vendar ga ne vznemirjamo takrat, ko počiva ali spi. Igramo se vedno samo toliko kolikor mladičku ugaja oz. še malo krajši čas.

NIKOLI SI NE SMEMO ZAŽELETI IGRE MI ALI NAŠI OTROCI:

Pes ni igrača!!! Igra naj se z nami izključno iz lastnega zanimanja ampak samo takrat, ko si je to igro z neko malenkostjo prislužil. Najprej se igramo doma v stanovanju, kasneje okrog doma po dvorišču in večkrat (po enem mesecu) tudi na kakšnem tujem travniku. S sabo lahko vzamemo pripomočke, ki so opisani v rubriki ZANIMIVOSTI (članek "NA SPREHODU").

Mladička nikoli ne prosimo za igro

(kaj šele vsiljujemo) - saj mora vedno PES prositi zanjo, če mu je igra z nami VŠEČ. Nkoli ga ne vabimo ampak mu zbežimo in le ponudimo možnost, ki jo ima pravico zavrniti ali sprejeti. Če bomo pri odnosu do živali NEVSILJIVI - ni razloga, da pes ne bi kazal AKTIVNE podrejenosti.

Ljudje večkrat rečejo "MOJ PES SE NE ZNA IGRAT !" - /svetovna bedarija/ - VODNIK se ne zna igrat! Drug pes bi mu takoj ponudil igro s katero bi ga razvnel do onemoglosti - toda to nikakor ni naš cilj zato se moramo poruditi pri razmišljanju. Pes naj uživa z nami - NE S PSI, MAČKAMI, V VODI, V GNOJU, LUKNJAH ... (lahko, če smo SKUPAJ Z NJIM v vodi, blatu, snegu ...) Bodimo kreativni in domiselni pri zasnovi igre. oblecimo se umazane cujne in BODIMO PES, če je to potrebno! Drugače se moramo pozanimati o navodilih kvalitetne in raznovrstno primerne igre za določeno starost mladička, ki je opisana v rubriki UČENJE MLADIČA.

Z uvajanjem izbire mesta za OPRAVLJANJE POTREBE bodimo potrpežljivi in mladička nikoli ne kaznujmo!!! zaradi tega če se je pokakal ali polulal v stanovanju ali pesjaku. Pes ne ve kaj je prav in kaj ne - ZANJ JE VSE PRAV!!! In to je predvsem tisto, kar je zanj koristno, uporabno in užitno. Če mu rahlo smrdljiv čevelj ali copat diši je PRAV, da ga skuša pojesti - zato se zavedajmo, da smo vedno MI tisti, ki mu ponujamo nezaželjena vedenja s svojo nedoslednostjo. Namesto, da se jezimo na psa - je bolje da smo korektni in SE JEZIMO NASE!!! Stvari za katere ne želimo, da jih grize naj bodo vedno pospravljene tako, da psu niso dosegljive. Ravno tako vse igrače. Na razpolago so mu samo takrat, ko se ukvarjamo s psom - drugače NE!

Zato imejmo za preusmerjanje nezaželjenega vedenja (grizenje čevljev, stola, raznašanje dosegljivih stvari) vedno pri sebi kakšen briket ali piškotek in poskušamo mladička zamotiti in preusmeriti njegovo pozornost drugam. Če je nakaj časa "olikan" se poigrajmo.

VZROK ZA IGRO:

naj bo torej vedno kakšno zaželjeno obnašanje. Nikoli ne igramo kar v "tri krasne". Pes naj dobi občutek, da nič - ampak zares NIČ NI ZASTONJ! Za kasnejši DELOVNI ODNOS s psom je najbolje, da se igra s psom samo vodnik (ne brat, ne otroci, NE DRUGI PSI!!!, ne žena, ne obiski ..). Če pes pozna samo igro z vodnikom (in kasneje markerjem) ni razloga, da bi jo kdaj iskal drugje.

NASVET: Nikoli v ničemer, karkoli počneš s svojim psom, NE PRETIRAVAJ!!! Vsakič preden greš delat s psom si dopovej - da si BUMBAR, ki nima pojma o psih! Postopek RESETIRANJA vodnika je nujen za neobremenjeno psiho obeh! - psa in človeka. (več o tem v tej rubriki "UPORABNO GRADIVO"- članek "Psihologija učenja")

Takoj, ko dobimo mladička domov lahko uvajaš "KLASIČNO POGOJEVANJE" s klikerjem (več o tem v 2.delu "IGRA = SREDSTVO"). Na koncu zelo kratkih učnih seans je igra vedno ZA NAGRADO. Vedno poskušamo psu ugoditi z igro takrat, ko je naredil nekaj zaželjenega (prišel do nas, hodil v naši bližini ...), da bo imel motivacijo za SODELOVANJE z nami.

ZA "STANOVANJSKE PSE"

je najprimerneje, da imamo v stanovanju BOX (lahko iz kov. mreže, da opazuje dogajanje) kot rezervno mesto kjer ima pes možnost umika pred nami (in mi pred njim). V box je najbolje, da mu najprej dajemo večerjo in ga pustimo par minut zaprtega in nato spustimo. Tako ga bo imel rad in bo šel skozi odprta vrata večkrat sam notri preverit, če ga kaj nastavljenega čaka - mi pa ga včasih le še zapremo za nekaj časa. To nam bo večkrat prišlo prav tudi med obiski. Po učenju in kvalitetni igri mu vržemo priboljšek v box in ga za par ur zapremo. Tam se mu ob posodi sveže vode vsa učna snov še bolje "usede", če ga pokrijemo z belo rjuho. Pes bo blažen v svojem svetu in spoznal, da so prijetni tudi trenutki brez kontakta z nadležnimi ljudmi. Box vpeljemo kot NAGRADO in ne kot "kazen".

Vodnik naj psu pomeni edino sonce

ki vzhaja in zahaja zanj - vsak dan posebej. Vsak trenutek časa, ki ga preživi z nami naj psu pomeni EDINO SVETLO LUČ v njegovem življenju. To je odnos, ki ga izžareva pravilno AKTIVNO PODREJEN pes do svojega vodje krdela. Več o tem v rubriki "ZANIMIVOSTI" (Kdo Komu Izkazuje Pozornost, članek Aktivno Ignoriranje, članek Obrni Glavo).

SREČNO!

Nikita & Aya Q.

(KONTAKT gsm: 041 236 073, mail: reisenadler@gmail.com)

RESETIRANJE VODNIKA

2009-06-28T12:33:00.000-07:00

Psihologija učenja

Pri učenju psov po metodi »VSE JE NAGRADA« je zelo pomembno, da šolanja po ostalih metodah in sistemih ne enačimo s tem načinom razmišljanja. Sistem učenja na katerega se uči pes praktično sam je dejansko postavljen NA GLAVO, če ga primerjamo z ostalimi in ni primeren za dopolnjevanje drugih. Glavna razlika je v tem, da psu po tej metodi ni ničesar ... ampak resnično NIČESAR ... potrebno narediti. To pomeni, da ga v nič ne silimo, mu ne ukazujemo in mu niti pretirano ne pomagamo pri izvedbi vaj. Večina uspeha pri učenju je odvisna od samostojnosti in lastne iznajdljivosti psa. Vse kar naj bi pes počel naj bi iz svoje dejanske želje po SODELOVANJU z vodnikom.

Moraš mi oprostit, ker imam nešteto pripomb čez razmišljanje in obnašanje vodnika toda človeka lahko spreminjamo in prilagajamo (sebe), ker je bolj inteligenten (od psa), se zaveda svoji ciljev (pes se jih ne) in ker vodnik razume slovenski jezik (pes ga ne razume). Vsekakor učimo najprej vodnika in šele, ko mu je povsem jasna njegova vloga ... lahko ta previdno začne učiti svojega psa. Če se boš s pomočjo člankov poglobil v psiho psa se boš v zelo kratkem času mogoče naučil ogromno. Nisem še povedal, da določena dejstva mogoče na začetku "bolijo", ker si ljudje predstavljamo vzvišeno vlogo ob šolanju psa ... toda to je nepomembna spremljevalka vodnikovega NAPREDKA. Vedi, da si morda čisto narobe razmišljal o psih kar 10 let in več ... če ne celo življenje saj ti je morda že tvoj oče ... kot otroku vcepil vzorec, da "pes mora ubogati" gospodarja. To se ti je zdelo logično in zelo lahko sprejemljivo. Tako razmišlja o psih cel svet toda ... pri šolanju ne več!

Vse kar so te učili do zdaj moraš dejansko pozabit in se znebit bremena, ki svobodnim mislim ne pusti proste poti. Vse napotke o šolanju katerim si zaupal dokler ti TVOJ PES ni pokazal, da ravno ne držijo in vsa "pravila" za katera si mislil, da so "svetinja" zdaj počasi vidiš, da so zgrešeno razmišljanje, ki v življenju in šolanju psa "ne vžgejo". VSE NAVADE ob zgrešenem "razmišljanju", (če sploh lahko staremu sistemu rečemo razmišljanje), postanejo avtomatsko in refleksno obnašanje, ki se ga je zelo težko znebit. Nešteto nepotrebnih in odvečnih gibov telesa in množice nepotrebnih besed se je treba čimprej odvadit, ker psa v glavnem motijo in mešajo, hkrati pa ga "pasivno podrejajo". Vse to je pri vodniku zelo težko spremenit. Vedi, da sem imel sam na začetku enake probleme ... ampak s to razliko, da sem bil sam. Sam za vse in izgubljen ... brez pomoči kogarkoli. V temi nisem vedel, če pot sploh kam vodi ali se morda kar razblini v megleno brezpotje ... kot kozorogova steza v hribih, če zaideš nanjo. Ob sebi sem imel le ženo, ki sem ji vseskozi nekaj razlagal o psih in ob tem razmišljal ... včasih sva bila že kar sita teh pogovorov. Pa vseeno je to postajal način življenja. Razmišljanje na osnovi opazovanja psov in neštetih odzivov naju je vodilo do bistva ... PSIHE PSA. Razmišljati sva začela ... z njhovo glavo. Sčasoma sva spoznala, da so psi podobno kot otroci, ki jih vzgajaš za njihovo dobro v stilu, ki ga najlažje razumejo. Iskala sva sistem, ki je psu jasno, lahko in hitro dojemljiv. Nedvoumen. Sva uspela? Odgovor poznajo samo psi.

Sam opažaš, da so psi zelo ineligentni, če jim ponudiš to izbiro. Seveda se skoraj VSI te izbire ... možnosti, da bi se pes sam odločal med ponujanjem vedenja ... BOJIJO kot hudič križa in vse sile usmerijo že pri mladičku v to, da mu sami s prstom pokažejo vsak njegov bodoči korak. To psu ni zanimivo hkrati pa žival občuti nekakšno PASIVNO PODREJANJE vodniku. Se pravi; bolj kot psu "pomagamo" bolj ga dejansko s tem silimo. Taki psi v sebi nimajo "žara" ... čeprav ponuja življenje z "ubitim psom" ... komfort, brezbrižnost in lagodno življenje saj je naučen, da se podreja na vsakem koraku. Pa se res?

PASIVNO PODREJANJE torej že v zelo mladem psu povzroči rezultat mladostne razposajenosti, uporništva in hkrati delne "zamorjenosti", ki se z leti le še stopnjuje. Razposajenost pri 2 letih počasi začne ugašati in ostane le še zamorjenost ter uporništvo. Nenehna vodnikova vloga nadzornika v psu ustvarja vedenje usmerjeno v IZOGIBANJE. Seveda pes kljub naši nadzorniški vlogi vseeno razmišlja po svoje. Išče luknje v zakonu še toliko bolj z užitkom, če opaža, da strogi ZAKON obstaja in se mu zato poskuša upret. Tako dobimo psa UPORNIKA in vodnika PAZNIKA ... namesto, da bi bil vodnik pozorni OPAZOVALEC in pes aktivni in IDEJNI VODJA (to mu lahko "dovolimo" da občuti, ker se bo imel za "frajerja" in ne zmagovalca).

AKTIVNO PODREJANJE je torej ravno nasproten način razmišljanja. Usmerjeno je predvsem v POTRJEVANJE ZAŽELJENEGA VEDENJA in dokazovanja psu, da nam je dejansko vseeno za njegove poskuse ignoriranja (kar stari sistem kategorično kaznuje saj temelji na odpravljanju "napak psa"). Pes ne ve' kaj je prav in kaj narobe in "napake" ne smatra za napake. Če mu hočeš dopovedati kaj je zaželjeno (za nas ... prav) moraš dosledno potrjevati ZAŽELJENO VEDENJE. Seveda moraš biti pri potrjevanju oz. nagrajevanju NEUSMILJENO NATANČEN in DOSLEDEN!!!,, ker drugače v psu ustvarjaš zamegljeno sliko sistema. Psu je treba učenje zastaviti torej tako, da sam ugotavlja kaj ga vodi do nagrade ... brez pretiranega "pomaganja". Ob tem se nam nikamor ne sme mudit. Vzeti si moramo ves čas tega sveta in enostavno s hrano potrjevati ponujanje delčkov vedenja, ki ga lahko pripeljejo do končne - večje nagrade. Aktivno podrejen pes je veliko bolj dovzeten za vodnikove signale, vesel, s pokončnimi ušesi in mahajočim repom ter seveda pozoren na vsak vodnikov gib. Zakaj bi skrbeli za vedenje psa in ga neprestano kontrolirali, če zna sam poskrbeti za svoje obnašanje? Z sistemom nagrajevanja ga moramo samo motivirati, da se malo potrudi za svojo korist.

Aktivna podrejenost psov

PRIMER: Psa si dal na "prostor" in 5m od njega (pred njim in med sabo) postavil odprto posodo s hrano. Pes je vstal prvič in si ga ustavil na poti do posode ter ga spet "položil". Pes je vstal drugič in tretjič in četrtič ... sam si se naveličal in končno pustil, da je pojedel hrano iz posode kljub temu, da je vstal s prostora. Mislil si si: "Danes sem utrujen - posvetil ti bom jutri, ko bom spočit"! Kaj si storil oziroma kaj si ga naučil? Psu nisi "delno popustil" (ker se nista borila) ampak si ga ZMEDEL s potrditvijo nezaželjenega vedenja, ki mu prej mogoče nikoli ni prineslo sadov. Zdaj si ga naučil, da z res vztrajnim trmarjenjem le lahko pride do svojega, da je s sitnobo lahko močnejši od pravil. Tega pes pri vodji praktično ne sme poznat! Vodja krdela ne sklepa kompromisov drugače bo pes tudi drugje začel sam postavljat svoja pravila.

To je povsem napačno razumevanje sistema. Ni vse v nagrajevanju ampak v sistemu s katerim psu nekaj dokažeš preko nagrade. Izjava: "Pes je dosegel svoje .... ampak jaz sem si mislil svoje" je v sistemu "Vse Je Nagrada!" NEDOPUSTNA, ker kaže na napačno razumevanje učenja psa. Moraš se potrudit razumet, da si samo SEMAFOR, ki kaže zeleno in rdečo luč. Tisti ki samo rumeno utripa je največkrat razlog za karambole. Z sistemom nagrajevanja moraš bit torej neusmiljeno DOSLEDEN in to na nevsiljiv a pravičen način za oba. S psom se ne prerekaj in ne meri moči z njim naslednji dan ampak na licu mesta, če že to počneš.

VLOGA ZMAGOVALCA v kinološkem partnerskem odnosu vodnik - pes je torej zelo nevarna in neprimerna če hočemo biti zmagovalci mi ... vodniki, saj ima "kratke noge". Če psu dopustiš, da se "borita" je ponavadi kar pes tisti, ki na koncu "zmaga" ... vsaj dolgoročno, čeprav mu dejansko niti ni do tega. Pes enostavno poskuša do željenega in to po najlažji poti. Moraš mu pomagat, da je najlažja pot SAMOKONTROLA! Tako imenovane "borbe" in merjenja "moči" se je najbolje povsem izogniti že zaradi tega, ker vodniki sami v sebi ustvarjamo povsem napačno sliko o načinu in cilju učenja. CILJ je izključno POTRJEVANJE ZAŽELJENEGA VEDENJA. Nikakršno merjenje moči, nadvladovanje, borba in "zmage". Zmaga naj vedno pes ... oziroma vsaj tak občutek mu moramo ustvarit. To je edina pot, ki psa veseli in motivira za nadaljnje delo.

PES JE PODKUPLJIV
Če zaigramo na to karto ter mu ispolnitev želje (katero moramo seveda pri psu najprej ustvariti) lahko POGOJUJEMO s ponujanjem samostojnega ugotavljanja »nagrajujočega vedenja« bo RAD SODELOVAL. Temu rečemo "Vedenjsko Pogojevanje". Pasjo inteligenco in njegovo osebnost razvijamo med učenjem novih stvari tako, da psu ponudimo izvajanje bodočih vaj kot nekaj čarobnega – profitno donosnega in to na način katerega pes po možnosti sam izbere. Vsakič mu lahko predstavimo vajo na malenkost drugačen, še bolj zanimiv in poučen način. Tako mu omogočimo, da se počuti »frajer« saj dela ZASE - in ne za svojega vodnika.

Če upoštevaš pasjo osebnost in jo tudi spoštuješ, dobi pes v partnerskem odnosu z vodnikom občutek ENAKOVREDNOSTI oziroma med učenjem celo sam prevzame pobudo in tako izraža »željo po učenju«, ki jo je treba samo še primerno kanalizirati. To so revolucionarne spremembe, ki vodijo v prihodnost tega lepega športa. Zastarele metode šolanja psu namreč ne omogočajo, da bi se počutil kot zmagovalec saj je vedno VODNIK tisti, ki ima glavno pobudo, želje in celo zahteve. Na tak način hote ali nehote živali vcepimo občutek, da je v partnerskem odnosu zapostavljena in podrejena pričakovanjem oziroma željam ''vodnika'' ter tako ne dovolimo, da pridejo do izraza vse kvalitete, ki se skrivajo v posameznem psu.

Treba je torej počakati, da te kvalitete dozorijo ter jim pustiti prosto pot, da same prodrejo iz psa - saj se kasneje lepo pokažejo v njegovem odnosu do dela. Pomembnost vodnika tako ne igra več odločilne vloge, ker se brez skrbi lahko zanese na svojega psa in mu lahko popolnoma zaupa. Če rezultat učenja ne gre v pravo smer, samo pomisli kaj TI počneš narobe, ker pes sam nikoli ne pogreši! Katerokoli panogo učimo – povsod velja zelo podoben pristop, na katerega se lahko VEDNO zaneseš. Moje osebno mišljenje je, da so VSI PSI PRIMERNI za šolanje, samo prilagoditi se jim moramo znati.

Vso krivdo katero neuspešni vodniki (kakršen sem bil na začetku tudi sam) tako radi pripisujejo »slabim psom«, morajo namreč prevzeti NASE – saj smo se ljudje kot inteligentnejša bitja DOLŽNI PRILAGAJATI ŽIVALIM, če hočemo ustvariti tesen stik z njimi. S klasičnim sistemom kaznovanja, ki vsebuje uporabo kakršnekoli sile, na nek način VDIRAMO v živalski svet. Če pa učimo na način, ki je psom lasten, dostopen, razumljiv in prijazen le še utrjujemo pasjo osebnost in njegove vrednote ter krepimo inteligenco in učne sposobnosti psov, katere se uspešno prenašajo iz roda v rod.

Če učimo z metodo »Vse Je Nagrada« se psi tudi MENTALNO hitreje razvijajo - sami pa nam z množico razpoznavnih signalov sporočajo nazaj, da jih sodelovanje z nami neizmerno veseli. KOMUNIKACIJA med vodnikom in psom tako postaja vse bolj tekoča in brez nepotrebnih nesporazumov, zapletov in stranskih učinkov, pes pa bo vaje izvajal vse bolj veselo, energično in dinamično, kar je v novejšem času vse bolj cenjen trend tudi v svetovnem merilu.

V vsakem psu se skriva MNOŽICA ČUDOVITIH LASTNOSTI samo odkriti jih je treba - ne pa zaradi svoje nesposobnosti opazovanja, prilagajanja in komuniciranja kriviti psa, da je slab, živčen, neučljiv, hudoben, paničen …itd.

V primerjavi s čistostjo pasje osebnosti smo slabi lahko edino ljudje, kajti pes ne zna lagati, skrivati svojih občutkov, načrtovati zamer, nastavljati zank ter pasti - ljudje pa to počnemo namenoma in načrtovano.

...

RESETIRANJE VODNIKA:
je zato nujen postopek, ki predstavlja dekontaminacijo človeških možganov. Vsak vodnik, ki želi šolati psa po tej metodi, se mora najprej spustiti na NULTO TOČKO in sam sebi končno priznati, da o šolanju ali učenju psov ne ve ničesar. S tem se je potrebno sprijazniti pred vsakim treningom posebej. Je to tako težko in preveč izpod časti? Manj kot si predstavljaš, da veš o šolanju ... več imaš možnosti, da boš uspel. Le na tak način namreč lahko vodnik psu prepusti pobudo za reševanje zagonetk, kar je nujno za neobremenjen in samostojen odnos psa do dela. Le tak pes bo lahko samozavestno, natančno in neobremenjeno izvajal vaje ter se jih hkrati veselil.

Postopek "RESETIRANJA VODNIKA"...
pomeni, da mora postati vodniku VSEENO!!! za rezultat vaje. S psom se je treba le sproščeno ukvarjati tako, da ta sam odkriva rdečo nit, ki ga vodi do nagrade. Bolj kot se je vodnik pripravljen distancirati od uspeha vaje – več možnosti dopušča psu, da sam odkrije cilj vaje. S tem narašča tudi INTENZITETA SODELOVANJA psa. Sprva gre počasi toda, ko pes vidi da sam odkriva ugodnosti, ki se skrivajo v sodelovanju želja hitro in eksplozivno narašča. Pogoj je samo navtralen vodnik, ki je v vsakem trenutku zmožen in pripravljen pravočasno potrditi trud psa v "pravi smeri" (v narekovajih zato, ker so za psa vse smeri na začetku prave in le ugotavlja katera mu prinaša nagrado).

Manj kot si želimo in manj kot spodbujamo psa ... več možnosti prepuščamo psu, da si bo sam želel določene vaje. Mi si namreč ne moremo želeti namesto psa ali pa reči "Daj Alyx, igraj se!?" ... "Skoči, bodi vesel!?" ... ali pa ... "A veš kako je to super, daj no!?" Tudi hvaljenje po uspešni vaji je popolnoma odveč saj pes potrebuje le "plačilo" - NAGRADO in nobenega našega vriskanja "Kako si priden!?" ... "Bravo, Juhuhuuuuu!!!???" S takim obnašanjem dejansko izražamo samo SVOJO željo kar za psa pomeni že prisilo. JA ... POHVALA JE ŽE PRISILA! Je to težko razumeti? Če pes v nečem uživa ne potrebuje našega veselja in hvaljenja, ker je svoje veselje ob vaji in nagradi že dobil. Če ne uživa mu enako ne moremo dopovedati NAJ UŽIVA, ker mi tako želimo!? Skratka bolj kot smo tiho, bolj bo pes sproščen in neobremenjen.

Geslo "VSE JE NAGRADA"
ne pomeni ''vse nagrajujmo'' temveč temelji predvsem na povdarku USPEŠNOSTI PSA. To pomeni, da moraš biti preko sistema nagrajevanja neusmiljeno dosleden! Vodnik s selektivnim načinom nagrajevanja le kanalizira (usmerja) ŽELJO psa na neizprosno NATANČEN, DOSLEDEN in nepopustljiv način.

Na tako vztrajen način, z zelo postopnim dvigovanjem težavnosti in zahtevnosti, počasi - a trdno nadgrajujemo vedenja katerih izvajanja si pes neubranljivo ŽELI. S pravočasnim potrjevanjem ob motečih dejavnikih dosežemo, da pes neubranljivo poveže tudi morebitne težke okoliščine z nečim DOBRIM. Pes tako veselo izvaja vaje, ki jih drugače v življenju ne bi verjetno nikoli počel in bi mu predstavljale vse kaj drugega kot delo polno veselja.

Nikita & Aya Q..

(KONTAKT gsm: 041 236 073, mail: reisenadler@gmail.com)

Extra članek!

2009-06-07T01:41:00.000-07:00

POTRJEVANJE SKOZI POVODEC!

»Flexi« oz. RAZTEGLJIVI povodec ima na koncu »širši pleten trak«. Če doma naučimo psa IGRE preko tega delčka ploščatega traku brez, da bi ga prevečkrat sam spustil, imamo nov »instrument« nagrajevanja. Z dovolj plensko usmerjenim psom lahko dosežemo, da ta del drži z zobmi med tem, ko se igramo.

.
Potrjevanje skozi ''flexi'' pride prav kjerkoli - tudi v prometu!

PRIMER: Najprej psa naučimo IGRO s tem trakom. Ko je pes odpet se igramo s pletenim delom traku podobno kot z igralno klobaso (2.del). Paziti moramo le, da pes ne zagrabi ravno za kovinski karabin. Ko pes drži trak se igramo tako, da občasno rahlo zategujemo napetost v povodcu in ob sunku psa v svojo smer popustimo »STOP GUMB« tako, da pes nenehno zmaguje. Če hočemo pravočasne potrditve (»timing«), ne smemo zaklepati STOP gumba. Ko se kuža veseli igre s povodcem, psa pripnemo. Najprej počakamo, da izpolni eno naučeno vedenje na naš signal. Recimo »sedi« , »učke«, »glas«, »poleg« ...itd. Trak je dovolj dolg (40cm), da ga pes lahko zagrabi, ko ga malenkost vzdignemo in hkrati rečemo »skoči«. Seveda ne zastonj ampak le, če si ga je prislužil za nagrado!

SPUŠČANJE TRAKU:

Ko se pes rad igra preko ''fleksija'' ga moramo naučiti tudi spuščanja. Če pes pozna besedo »menjava«, ali »PUSTI« mu po vsakem spuščanju takoj po 1-3sec. s signalom in hkratnim premikom traku rahlo navzgor vzkliknemo »SKOČI« in ponudimo trak v ponovni ugriz. Če tega ne pozna potem utrjujemo spuščanje na plenu, ki ga pes lažje drži (klobasa). Če vidimo, da pes spusti ob TIHI besedi MENJAVA ali PUSTI zato, da bi dobil hrano jih izrečemo tik preden pes sam od sebe spusti plen. Ko to obvlada je princip pri traku isti. Psa imamo po določenem času z igro preko raztegljivega povodca torej pod kontrolo. Kasneje lahko to igro nadgrajujemo med kolesarjenjem.

Poslušnost na bankini

PRIMER: Ko pes teče in drži trak v gobcu ga lahko potrjujemo z rahlim zategovanjem in takojšnjim popuščanjem = NAGRADA, v svojo smer med samim TEKOM ob kolesu. To nam pride prav predvsem takrat, ko nas prehiti kakšen velik kamion, hiter motorist, rešilec s sireno ali se srečamo s kakšnim od spuščenih psov. Takoj po vsaki motnji, ki jo je pes dokaj mirno prenesel mu med samo vožnjo z rahlim zategovanjem napetosti in takojšnjim spuščanjem po njegovem ''rahlem odgovoru'' povemo, da je zmagal in ga s tem potrdimo za MIRNOST. Ob teku brez motečih dejavnikov je gumb »STOP« sproščen in ne zategujemo psa nazaj.

Taka vožnja s kolesom zahteva seveda tudi prisebnega ''šoferja'', ki obvlada psa v vseh okoliščinah: kolesarske steze, bankine, dvosmerni promet, križišča in ne pretirava z dolžino nenehnega teka.

Krdelo=VARNO v prometu!

Dokler psa nimamo vsaj 90% pod NADZOROM se izogibajmo sprehajalnim potem kjer so spuščeni psi, prometnim potem ter konicam. Pred križiščem, ko bi psa radi spravili v disciplino rečemo »pusti«. Ker pes pričakuje ponovni ugriz kot nagrado za spuščanje, imamo njegovo POZORNOST in je VODLJIV. Kasneje ga lahko potrdimo z »skoči« in ponovnim nošenjem traku, ko smo križišče že prečkali. Če pes začne pes ob kolesu preveč prehitevati rečemo »menjava!« in pes je ob trak. Če gre 5-50m spet lepo vzporedno ob kolesu je zopet »skoči«! Za zmagovalno nošenje traku ''fleksija'' je normalno, da pes malenkost prehiteva 20-200cm vendar ga zaradi tega ne opozarjamo ali zategujemo. Tako ima pes nenehno občutek zmagovalca, kamorkoli se odpravimo z njim!

Varna trojka

Zlasti neveščim vodnikom in tistim, ki nimajo kristalno razčiščenega krdelnega odnosa s svojim psom »kdo je glavni vodja« (vodnik) ne priporočam takega načina potrjevanja dokler niso prepričani v obvladljivost situacije v vsakem trenutku in v vseh okoliščinah. Taki vodniki naj niti ne poskušajo podobne igre preko 1m navadnega povodca, ker bo pes lahko hitro prevzel vajeti v svoje roke, kar pa ni naš cilj. NEVEŠČEGA vodnika bi lahko zaradi premajhne dolžine navadnega povodca pes res lahko sčasoma začel izsiljevati za premoč - zato lahko to »igro kontrolirane in spremenljive napetosti« uporabljajo le vešči vodniki.

Potrjevanje skozi POVODEC

uporabljamo vodniki tudi kot izpitniki ali tekmovalci. Ob poteh, ki so bolj protokularnega pomena imamo psa lahko na fleksiju ali se igramo z debelejšim in krajšim povodcem. Take poti so: veterinarski pregled, prihod iz avta do vadišča, ''defile'' tekmovalcev ali otvoritev, razglasitev rezultatov ipd. Psa imamo pod kontrolo, ga obenem potrjujemo ali se igramo in tako zmanjšamo možnost dekoncentracije ali konflikta z drugimi psi. Na ta način vzdržujemo STALNI KONTAKT s psom in ga obenem učimo - šolamo posamezne vedenjske člene v težkih okoliščinah polnih »motečih dejavnikov«.

Obvladljivost v prometni konici

Navedene metode potrjevanja nikakor NE SMEMO ENAČITI ali mešati z nezaželjenim samovoljnim grizenjem povodca ali nadvladljivim premočnim vlečenjem psa v svojo smer. Če se tako vedenje pojavi, ga je treba nemudoma preprečiti in prekiniti vse aktivnosti s psom tisti moment in ga osamiti. Pes bo razumel, da ga poskusi nadvladovanja vodnika ne pripeljejo nikamor. Morebitno razmišljanje o tem, da pes grize povodec zato, ker "kontrira" vodniku in bi ga rad s tem "nadvladoval" je predmet starega načina šolanja in razmišljanja kjer vodnik s psom krdelnega odnosa nima ravno najbolj razčiščenega in je z njim neprestano v neki borbi "kdo bo koga".

POTRJEVANJE s pomočjo "fleksija" je torej mogoče le, če smo predhodno dobro utrdili posamezne potrebne elemente:
1. Psa najprej naučimo IGRO s ploščatim delom traku - se pravi, da je ta delček njegova NOVA IGRAČA, ki jo ima lahko v gobcu le za nagrado, če si jo prisluži in se primerno vede.
2. Potem naučimo psa, da to "novo igračo" tudi SPUSTI, ko tako zahtevamo. Za nagrado dobi ponovni ugriz in šele nato se spet lahko igra. To igro in spuščanje lahko ponovimo vsakič preden se kasneje odpravimo s kolesom na pot.
3. ŠELE po tem pravilno naučenem in uravnovešenem odnosu med vodnikom in psom se lahko odpravimo s kolesom in psom (ki drži pleten trak v gobcu) na sprehod toda le v primeru, da držanje in tudi spuščanje pes res dobro obvlada saj bi bil v nasprotnem primeru težko vodljiv. Uporabnost in funkcionalnost takega načina vodenja z vmesnim potrjevanjem ob kolesu je razvidna iz slik.

Krdelo = VARNO v prometu!

Vodnik poskuša s tem NOVIM načinom vzpostaviti pozitiven odnos s psom z igro kontrolirane in spremenljive napetosti preko povodca - v IGRI, ki pomeni zgolj kontakt, vez in nekakšen »pogovor« med človekom in živaljo.

Nikita & Aya Q.