Pri učenju psov po metodi »VSE JE NAGRADA« je zelo pomembno, da šolanja po ostalih metodah in sistemih ne enačimo s tem načinom razmišljanja. Sistem učenja na katerega se uči pes praktično sam je dejansko postavljen NA GLAVO, če ga primerjamo z ostalimi in ni primeren za dopolnjevanje drugih. Glavna razlika je v tem, da psu po tej metodi ni ničesar ... ampak resnično NIČESAR ... potrebno narediti. To pomeni, da ga v nič ne silimo, mu ne ukazujemo in mu niti pretirano ne pomagamo pri izvedbi vaj. Večina uspeha pri učenju je odvisna od samostojnosti in lastne iznajdljivosti psa. Vse kar naj bi pes počel naj bi iz svoje dejanske želje po SODELOVANJU z vodnikom.
Moraš mi oprostit, ker imam nešteto pripomb čez razmišljanje in obnašanje vodnika toda človeka lahko spreminjamo in prilagajamo (sebe), ker je bolj inteligenten (od psa), se zaveda svoji ciljev (pes se jih ne) in ker vodnik razume slovenski jezik (pes ga ne razume). Vsekakor učimo najprej vodnika in šele, ko mu je povsem jasna njegova vloga ... lahko ta previdno začne učiti svojega psa. Če se boš s pomočjo člankov poglobil v psiho psa se boš v zelo kratkem času mogoče naučil ogromno. Nisem še povedal, da določena dejstva mogoče na začetku "bolijo", ker si ljudje predstavljamo vzvišeno vlogo ob šolanju psa ... toda to je nepomembna spremljevalka vodnikovega NAPREDKA. Vedi, da si morda čisto narobe razmišljal o psih kar 10 let in več ... če ne celo življenje saj ti je morda že tvoj oče ... kot otroku vcepil vzorec, da "pes mora ubogati" gospodarja. To se ti je zdelo logično in zelo lahko sprejemljivo. Tako razmišlja o psih cel svet toda ... pri šolanju ne več!
Vse kar so te učili do zdaj moraš dejansko pozabit in se znebit bremena, ki svobodnim mislim ne pusti proste poti. Vse napotke o šolanju katerim si zaupal dokler ti TVOJ PES ni pokazal, da ravno ne držijo in vsa "pravila" za katera si mislil, da so "svetinja" zdaj počasi vidiš, da so zgrešeno razmišljanje, ki v življenju in šolanju psa "ne vžgejo". VSE NAVADE ob zgrešenem "razmišljanju", (če sploh lahko staremu sistemu rečemo razmišljanje), postanejo avtomatsko in refleksno obnašanje, ki se ga je zelo težko znebit. Nešteto nepotrebnih in odvečnih gibov telesa in množice nepotrebnih besed se je treba čimprej odvadit, ker psa v glavnem motijo in mešajo, hkrati pa ga "pasivno podrejajo". Vse to je pri vodniku zelo težko spremenit. Vedi, da sem imel sam na začetku enake probleme ... ampak s to razliko, da sem bil sam. Sam za vse in izgubljen ... brez pomoči kogarkoli. V temi nisem vedel, če pot sploh kam vodi ali se morda kar razblini v megleno brezpotje ... kot kozorogova steza v hribih, če zaideš nanjo. Ob sebi sem imel le ženo, ki sem ji vseskozi nekaj razlagal o psih in ob tem razmišljal ... včasih sva bila že kar sita teh pogovorov. Pa vseeno je to postajal način življenja. Razmišljanje na osnovi opazovanja psov in neštetih odzivov naju je vodilo do bistva ... PSIHE PSA. Razmišljati sva začela ... z njhovo glavo. Sčasoma sva spoznala, da so psi podobno kot otroci, ki jih vzgajaš za njihovo dobro v stilu, ki ga najlažje razumejo. Iskala sva sistem, ki je psu jasno, lahko in hitro dojemljiv. Nedvoumen. Sva uspela? Odgovor poznajo samo psi.
Sam opažaš, da so psi zelo ineligentni, če jim ponudiš to izbiro. Seveda se skoraj VSI te izbire ... možnosti, da bi se pes sam odločal med ponujanjem vedenja ... BOJIJO kot hudič križa in vse sile usmerijo že pri mladičku v to, da mu sami s prstom pokažejo vsak njegov bodoči korak. To psu ni zanimivo hkrati pa žival občuti nekakšno PASIVNO PODREJANJE vodniku. Se pravi; bolj kot psu "pomagamo" bolj ga dejansko s tem silimo. Taki psi v sebi nimajo "žara" ... čeprav ponuja življenje z "ubitim psom" ... komfort, brezbrižnost in lagodno življenje saj je naučen, da se podreja na vsakem koraku. Pa se res?
PASIVNO PODREJANJE torej že v zelo mladem psu povzroči rezultat mladostne razposajenosti, uporništva in hkrati delne "zamorjenosti", ki se z leti le še stopnjuje. Razposajenost pri 2 letih počasi začne ugašati in ostane le še zamorjenost ter uporništvo. Nenehna vodnikova vloga nadzornika v psu ustvarja vedenje usmerjeno v IZOGIBANJE. Seveda pes kljub naši nadzorniški vlogi vseeno razmišlja po svoje. Išče luknje v zakonu še toliko bolj z užitkom, če opaža, da strogi ZAKON obstaja in se mu zato poskuša upret. Tako dobimo psa UPORNIKA in vodnika PAZNIKA ... namesto, da bi bil vodnik pozorni OPAZOVALEC in pes aktivni in IDEJNI VODJA (to mu lahko "dovolimo" da občuti, ker se bo imel za "frajerja" in ne zmagovalca).
AKTIVNO PODREJANJE je torej ravno nasproten način razmišljanja. Usmerjeno je predvsem v POTRJEVANJE ZAŽELJENEGA VEDENJA in dokazovanja psu, da nam je dejansko vseeno za njegove poskuse ignoriranja (kar stari sistem kategorično kaznuje saj temelji na odpravljanju "napak psa"). Pes ne ve' kaj je prav in kaj narobe in "napake" ne smatra za napake. Če mu hočeš dopovedati kaj je zaželjeno (za nas ... prav) moraš dosledno potrjevati ZAŽELJENO VEDENJE. Seveda moraš biti pri potrjevanju oz. nagrajevanju NEUSMILJENO NATANČEN in DOSLEDEN!!!,, ker drugače v psu ustvarjaš zamegljeno sliko sistema. Psu je treba učenje zastaviti torej tako, da sam ugotavlja kaj ga vodi do nagrade ... brez pretiranega "pomaganja". Ob tem se nam nikamor ne sme mudit. Vzeti si moramo ves čas tega sveta in enostavno s hrano potrjevati ponujanje delčkov vedenja, ki ga lahko pripeljejo do končne - večje nagrade. Aktivno podrejen pes je veliko bolj dovzeten za vodnikove signale, vesel, s pokončnimi ušesi in mahajočim repom ter seveda pozoren na vsak vodnikov gib. Zakaj bi skrbeli za vedenje psa in ga neprestano kontrolirali, če zna sam poskrbeti za svoje obnašanje? Z sistemom nagrajevanja ga moramo samo motivirati, da se malo potrudi za svojo korist.
PRIMER: Psa si dal na "prostor" in 5m od njega (pred njim in med sabo) postavil odprto posodo s hrano. Pes je vstal prvič in si ga ustavil na poti do posode ter ga spet "položil". Pes je vstal drugič in tretjič in četrtič ... sam si se naveličal in končno pustil, da je pojedel hrano iz posode kljub temu, da je vstal s prostora. Mislil si si: "Danes sem utrujen - posvetil ti bom jutri, ko bom spočit"! Kaj si storil oziroma kaj si ga naučil? Psu nisi "delno popustil" (ker se nista borila) ampak si ga ZMEDEL s potrditvijo nezaželjenega vedenja, ki mu prej mogoče nikoli ni prineslo sadov. Zdaj si ga naučil, da z res vztrajnim trmarjenjem le lahko pride do svojega, da je s sitnobo lahko močnejši od pravil. Tega pes pri vodji praktično ne sme poznat! Vodja krdela ne sklepa kompromisov drugače bo pes tudi drugje začel sam postavljat svoja pravila.
To je povsem napačno razumevanje sistema. Ni vse v nagrajevanju ampak v sistemu s katerim psu nekaj dokažeš preko nagrade. Izjava: "Pes je dosegel svoje .... ampak jaz sem si mislil svoje" je v sistemu "Vse Je Nagrada!" NEDOPUSTNA, ker kaže na napačno razumevanje učenja psa. Moraš se potrudit razumet, da si samo SEMAFOR, ki kaže zeleno in rdečo luč. Tisti ki samo rumeno utripa je največkrat razlog za karambole. Z sistemom nagrajevanja moraš bit torej neusmiljeno DOSLEDEN in to na nevsiljiv a pravičen način za oba. S psom se ne prerekaj in ne meri moči z njim naslednji dan ampak na licu mesta, če že to počneš.
VLOGA ZMAGOVALCA v kinološkem partnerskem odnosu vodnik - pes je torej zelo nevarna in neprimerna če hočemo biti zmagovalci mi ... vodniki, saj ima "kratke noge". Če psu dopustiš, da se "borita" je ponavadi kar pes tisti, ki na koncu "zmaga" ... vsaj dolgoročno, čeprav mu dejansko niti ni do tega. Pes enostavno poskuša do željenega in to po najlažji poti. Moraš mu pomagat, da je najlažja pot SAMOKONTROLA! Tako imenovane "borbe" in merjenja "moči" se je najbolje povsem izogniti že zaradi tega, ker vodniki sami v sebi ustvarjamo povsem napačno sliko o načinu in cilju učenja. CILJ je izključno POTRJEVANJE ZAŽELJENEGA VEDENJA. Nikakršno merjenje moči, nadvladovanje, borba in "zmage". Zmaga naj vedno pes ... oziroma vsaj tak občutek mu moramo ustvarit. To je edina pot, ki psa veseli in motivira za nadaljnje delo.
Vse kar so te učili do zdaj moraš dejansko pozabit in se znebit bremena, ki svobodnim mislim ne pusti proste poti. Vse napotke o šolanju katerim si zaupal dokler ti TVOJ PES ni pokazal, da ravno ne držijo in vsa "pravila" za katera si mislil, da so "svetinja" zdaj počasi vidiš, da so zgrešeno razmišljanje, ki v življenju in šolanju psa "ne vžgejo". VSE NAVADE ob zgrešenem "razmišljanju", (če sploh lahko staremu sistemu rečemo razmišljanje), postanejo avtomatsko in refleksno obnašanje, ki se ga je zelo težko znebit. Nešteto nepotrebnih in odvečnih gibov telesa in množice nepotrebnih besed se je treba čimprej odvadit, ker psa v glavnem motijo in mešajo, hkrati pa ga "pasivno podrejajo". Vse to je pri vodniku zelo težko spremenit. Vedi, da sem imel sam na začetku enake probleme ... ampak s to razliko, da sem bil sam. Sam za vse in izgubljen ... brez pomoči kogarkoli. V temi nisem vedel, če pot sploh kam vodi ali se morda kar razblini v megleno brezpotje ... kot kozorogova steza v hribih, če zaideš nanjo. Ob sebi sem imel le ženo, ki sem ji vseskozi nekaj razlagal o psih in ob tem razmišljal ... včasih sva bila že kar sita teh pogovorov. Pa vseeno je to postajal način življenja. Razmišljanje na osnovi opazovanja psov in neštetih odzivov naju je vodilo do bistva ... PSIHE PSA. Razmišljati sva začela ... z njhovo glavo. Sčasoma sva spoznala, da so psi podobno kot otroci, ki jih vzgajaš za njihovo dobro v stilu, ki ga najlažje razumejo. Iskala sva sistem, ki je psu jasno, lahko in hitro dojemljiv. Nedvoumen. Sva uspela? Odgovor poznajo samo psi.
Sam opažaš, da so psi zelo ineligentni, če jim ponudiš to izbiro. Seveda se skoraj VSI te izbire ... možnosti, da bi se pes sam odločal med ponujanjem vedenja ... BOJIJO kot hudič križa in vse sile usmerijo že pri mladičku v to, da mu sami s prstom pokažejo vsak njegov bodoči korak. To psu ni zanimivo hkrati pa žival občuti nekakšno PASIVNO PODREJANJE vodniku. Se pravi; bolj kot psu "pomagamo" bolj ga dejansko s tem silimo. Taki psi v sebi nimajo "žara" ... čeprav ponuja življenje z "ubitim psom" ... komfort, brezbrižnost in lagodno življenje saj je naučen, da se podreja na vsakem koraku. Pa se res?
PASIVNO PODREJANJE torej že v zelo mladem psu povzroči rezultat mladostne razposajenosti, uporništva in hkrati delne "zamorjenosti", ki se z leti le še stopnjuje. Razposajenost pri 2 letih počasi začne ugašati in ostane le še zamorjenost ter uporništvo. Nenehna vodnikova vloga nadzornika v psu ustvarja vedenje usmerjeno v IZOGIBANJE. Seveda pes kljub naši nadzorniški vlogi vseeno razmišlja po svoje. Išče luknje v zakonu še toliko bolj z užitkom, če opaža, da strogi ZAKON obstaja in se mu zato poskuša upret. Tako dobimo psa UPORNIKA in vodnika PAZNIKA ... namesto, da bi bil vodnik pozorni OPAZOVALEC in pes aktivni in IDEJNI VODJA (to mu lahko "dovolimo" da občuti, ker se bo imel za "frajerja" in ne zmagovalca).
AKTIVNO PODREJANJE je torej ravno nasproten način razmišljanja. Usmerjeno je predvsem v POTRJEVANJE ZAŽELJENEGA VEDENJA in dokazovanja psu, da nam je dejansko vseeno za njegove poskuse ignoriranja (kar stari sistem kategorično kaznuje saj temelji na odpravljanju "napak psa"). Pes ne ve' kaj je prav in kaj narobe in "napake" ne smatra za napake. Če mu hočeš dopovedati kaj je zaželjeno (za nas ... prav) moraš dosledno potrjevati ZAŽELJENO VEDENJE. Seveda moraš biti pri potrjevanju oz. nagrajevanju NEUSMILJENO NATANČEN in DOSLEDEN!!!,, ker drugače v psu ustvarjaš zamegljeno sliko sistema. Psu je treba učenje zastaviti torej tako, da sam ugotavlja kaj ga vodi do nagrade ... brez pretiranega "pomaganja". Ob tem se nam nikamor ne sme mudit. Vzeti si moramo ves čas tega sveta in enostavno s hrano potrjevati ponujanje delčkov vedenja, ki ga lahko pripeljejo do končne - večje nagrade. Aktivno podrejen pes je veliko bolj dovzeten za vodnikove signale, vesel, s pokončnimi ušesi in mahajočim repom ter seveda pozoren na vsak vodnikov gib. Zakaj bi skrbeli za vedenje psa in ga neprestano kontrolirali, če zna sam poskrbeti za svoje obnašanje? Z sistemom nagrajevanja ga moramo samo motivirati, da se malo potrudi za svojo korist.
Aktivna podrejenost psov
PRIMER: Psa si dal na "prostor" in 5m od njega (pred njim in med sabo) postavil odprto posodo s hrano. Pes je vstal prvič in si ga ustavil na poti do posode ter ga spet "položil". Pes je vstal drugič in tretjič in četrtič ... sam si se naveličal in končno pustil, da je pojedel hrano iz posode kljub temu, da je vstal s prostora. Mislil si si: "Danes sem utrujen - posvetil ti bom jutri, ko bom spočit"! Kaj si storil oziroma kaj si ga naučil? Psu nisi "delno popustil" (ker se nista borila) ampak si ga ZMEDEL s potrditvijo nezaželjenega vedenja, ki mu prej mogoče nikoli ni prineslo sadov. Zdaj si ga naučil, da z res vztrajnim trmarjenjem le lahko pride do svojega, da je s sitnobo lahko močnejši od pravil. Tega pes pri vodji praktično ne sme poznat! Vodja krdela ne sklepa kompromisov drugače bo pes tudi drugje začel sam postavljat svoja pravila.
To je povsem napačno razumevanje sistema. Ni vse v nagrajevanju ampak v sistemu s katerim psu nekaj dokažeš preko nagrade. Izjava: "Pes je dosegel svoje .... ampak jaz sem si mislil svoje" je v sistemu "Vse Je Nagrada!" NEDOPUSTNA, ker kaže na napačno razumevanje učenja psa. Moraš se potrudit razumet, da si samo SEMAFOR, ki kaže zeleno in rdečo luč. Tisti ki samo rumeno utripa je največkrat razlog za karambole. Z sistemom nagrajevanja moraš bit torej neusmiljeno DOSLEDEN in to na nevsiljiv a pravičen način za oba. S psom se ne prerekaj in ne meri moči z njim naslednji dan ampak na licu mesta, če že to počneš.
VLOGA ZMAGOVALCA v kinološkem partnerskem odnosu vodnik - pes je torej zelo nevarna in neprimerna če hočemo biti zmagovalci mi ... vodniki, saj ima "kratke noge". Če psu dopustiš, da se "borita" je ponavadi kar pes tisti, ki na koncu "zmaga" ... vsaj dolgoročno, čeprav mu dejansko niti ni do tega. Pes enostavno poskuša do željenega in to po najlažji poti. Moraš mu pomagat, da je najlažja pot SAMOKONTROLA! Tako imenovane "borbe" in merjenja "moči" se je najbolje povsem izogniti že zaradi tega, ker vodniki sami v sebi ustvarjamo povsem napačno sliko o načinu in cilju učenja. CILJ je izključno POTRJEVANJE ZAŽELJENEGA VEDENJA. Nikakršno merjenje moči, nadvladovanje, borba in "zmage". Zmaga naj vedno pes ... oziroma vsaj tak občutek mu moramo ustvarit. To je edina pot, ki psa veseli in motivira za nadaljnje delo.
PES JE PODKUPLJIV
Če zaigramo na to karto ter mu ispolnitev želje (katero moramo seveda pri psu najprej ustvariti) lahko POGOJUJEMO s ponujanjem samostojnega ugotavljanja »nagrajujočega vedenja« bo RAD SODELOVAL. Temu rečemo "Vedenjsko Pogojevanje". Pasjo inteligenco in njegovo osebnost razvijamo med učenjem novih stvari tako, da psu ponudimo izvajanje bodočih vaj kot nekaj čarobnega – profitno donosnega in to na način katerega pes po možnosti sam izbere. Vsakič mu lahko predstavimo vajo na malenkost drugačen, še bolj zanimiv in poučen način. Tako mu omogočimo, da se počuti »frajer« saj dela ZASE - in ne za svojega vodnika.
Če zaigramo na to karto ter mu ispolnitev želje (katero moramo seveda pri psu najprej ustvariti) lahko POGOJUJEMO s ponujanjem samostojnega ugotavljanja »nagrajujočega vedenja« bo RAD SODELOVAL. Temu rečemo "Vedenjsko Pogojevanje". Pasjo inteligenco in njegovo osebnost razvijamo med učenjem novih stvari tako, da psu ponudimo izvajanje bodočih vaj kot nekaj čarobnega – profitno donosnega in to na način katerega pes po možnosti sam izbere. Vsakič mu lahko predstavimo vajo na malenkost drugačen, še bolj zanimiv in poučen način. Tako mu omogočimo, da se počuti »frajer« saj dela ZASE - in ne za svojega vodnika.
Če upoštevaš pasjo osebnost in jo tudi spoštuješ, dobi pes v partnerskem odnosu z vodnikom občutek ENAKOVREDNOSTI oziroma med učenjem celo sam prevzame pobudo in tako izraža »željo po učenju«, ki jo je treba samo še primerno kanalizirati. To so revolucionarne spremembe, ki vodijo v prihodnost tega lepega športa. Zastarele metode šolanja psu namreč ne omogočajo, da bi se počutil kot zmagovalec saj je vedno VODNIK tisti, ki ima glavno pobudo, želje in celo zahteve. Na tak način hote ali nehote živali vcepimo občutek, da je v partnerskem odnosu zapostavljena in podrejena pričakovanjem oziroma željam ''vodnika'' ter tako ne dovolimo, da pridejo do izraza vse kvalitete, ki se skrivajo v posameznem psu.
Treba je torej počakati, da te kvalitete dozorijo ter jim pustiti prosto pot, da same prodrejo iz psa - saj se kasneje lepo pokažejo v njegovem odnosu do dela. Pomembnost vodnika tako ne igra več odločilne vloge, ker se brez skrbi lahko zanese na svojega psa in mu lahko popolnoma zaupa. Če rezultat učenja ne gre v pravo smer, samo pomisli kaj TI počneš narobe, ker pes sam nikoli ne pogreši! Katerokoli panogo učimo – povsod velja zelo podoben pristop, na katerega se lahko VEDNO zaneseš. Moje osebno mišljenje je, da so VSI PSI PRIMERNI za šolanje, samo prilagoditi se jim moramo znati.
t
Vso krivdo katero neuspešni vodniki (kakršen sem bil na začetku tudi sam) tako radi pripisujejo »slabim psom«, morajo namreč prevzeti NASE – saj smo se ljudje kot inteligentnejša bitja DOLŽNI PRILAGAJATI ŽIVALIM, če hočemo ustvariti tesen stik z njimi. S klasičnim sistemom kaznovanja, ki vsebuje uporabo kakršnekoli sile, na nek način VDIRAMO v živalski svet. Če pa učimo na način, ki je psom lasten, dostopen, razumljiv in prijazen le še utrjujemo pasjo osebnost in njegove vrednote ter krepimo inteligenco in učne sposobnosti psov, katere se uspešno prenašajo iz roda v rod.
Če učimo z metodo »Vse Je Nagrada« se psi tudi MENTALNO hitreje razvijajo - sami pa nam z množico razpoznavnih signalov sporočajo nazaj, da jih sodelovanje z nami neizmerno veseli. KOMUNIKACIJA med vodnikom in psom tako postaja vse bolj tekoča in brez nepotrebnih nesporazumov, zapletov in stranskih učinkov, pes pa bo vaje izvajal vse bolj veselo, energično in dinamično, kar je v novejšem času vse bolj cenjen trend tudi v svetovnem merilu.
tČe učimo z metodo »Vse Je Nagrada« se psi tudi MENTALNO hitreje razvijajo - sami pa nam z množico razpoznavnih signalov sporočajo nazaj, da jih sodelovanje z nami neizmerno veseli. KOMUNIKACIJA med vodnikom in psom tako postaja vse bolj tekoča in brez nepotrebnih nesporazumov, zapletov in stranskih učinkov, pes pa bo vaje izvajal vse bolj veselo, energično in dinamično, kar je v novejšem času vse bolj cenjen trend tudi v svetovnem merilu.
V vsakem psu se skriva MNOŽICA ČUDOVITIH LASTNOSTI samo odkriti jih je treba - ne pa zaradi svoje nesposobnosti opazovanja, prilagajanja in komuniciranja kriviti psa, da je slab, živčen, neučljiv, hudoben, paničen …itd.
V primerjavi s čistostjo pasje osebnosti smo slabi lahko edino ljudje, kajti pes ne zna lagati, skrivati svojih občutkov, načrtovati zamer, nastavljati zank ter pasti - ljudje pa to počnemo namenoma in načrtovano.
... 
RESETIRANJE VODNIKA:
je zato nujen postopek, ki predstavlja dekontaminacijo človeških možganov. Vsak vodnik, ki želi šolati psa po tej metodi, se mora najprej spustiti na NULTO TOČKO in sam sebi končno priznati, da o šolanju ali učenju psov ne ve ničesar. S tem se je potrebno sprijazniti pred vsakim treningom posebej. Je to tako težko in preveč izpod časti? Manj kot si predstavljaš, da veš o šolanju ... več imaš možnosti, da boš uspel. Le na tak način namreč lahko vodnik psu prepusti pobudo za reševanje zagonetk, kar je nujno za neobremenjen in samostojen odnos psa do dela. Le tak pes bo lahko samozavestno, natančno in neobremenjeno izvajal vaje ter se jih hkrati veselil.
Postopek "RESETIRANJA VODNIKA"...
pomeni, da mora postati vodniku VSEENO!!! za rezultat vaje. S psom se je treba le sproščeno ukvarjati tako, da ta sam odkriva rdečo nit, ki ga vodi do nagrade. Bolj kot se je vodnik pripravljen distancirati od uspeha vaje – več možnosti dopušča psu, da sam odkrije cilj vaje. S tem narašča tudi INTENZITETA SODELOVANJA psa. Sprva gre počasi toda, ko pes vidi da sam odkriva ugodnosti, ki se skrivajo v sodelovanju želja hitro in eksplozivno narašča. Pogoj je samo navtralen vodnik, ki je v vsakem trenutku zmožen in pripravljen pravočasno potrditi trud psa v "pravi smeri" (v narekovajih zato, ker so za psa vse smeri na začetku prave in le ugotavlja katera mu prinaša nagrado).
Manj kot si želimo in manj kot spodbujamo psa ... več možnosti prepuščamo psu, da si bo sam želel določene vaje. Mi si namreč ne moremo želeti namesto psa ali pa reči "Daj Alyx, igraj se!?" ... "Skoči, bodi vesel!?" ... ali pa ... "A veš kako je to super, daj no!?" Tudi hvaljenje po uspešni vaji je popolnoma odveč saj pes potrebuje le "plačilo" - NAGRADO in nobenega našega vriskanja "Kako si priden!?" ... "Bravo, Juhuhuuuuu!!!???" S takim obnašanjem dejansko izražamo samo SVOJO željo kar za psa pomeni že prisilo. JA ... POHVALA JE ŽE PRISILA! Je to težko razumeti? Če pes v nečem uživa ne potrebuje našega veselja in hvaljenja, ker je svoje veselje ob vaji in nagradi že dobil. Če ne uživa mu enako ne moremo dopovedati NAJ UŽIVA, ker mi tako želimo!? Skratka bolj kot smo tiho, bolj bo pes sproščen in neobremenjen.
Geslo "VSE JE NAGRADA"
ne pomeni ''vse nagrajujmo'' temveč temelji predvsem na povdarku USPEŠNOSTI PSA. To pomeni, da moraš biti preko sistema nagrajevanja neusmiljeno dosleden! Vodnik s selektivnim načinom nagrajevanja le kanalizira (usmerja) ŽELJO psa na neizprosno NATANČEN, DOSLEDEN in nepopustljiv način.
Na tako vztrajen način, z zelo postopnim dvigovanjem težavnosti in zahtevnosti, počasi - a trdno nadgrajujemo vedenja katerih izvajanja si pes neubranljivo ŽELI. S pravočasnim potrjevanjem ob motečih dejavnikih dosežemo, da pes neubranljivo poveže tudi morebitne težke okoliščine z nečim DOBRIM. Pes tako veselo izvaja vaje, ki jih drugače v življenju ne bi verjetno nikoli počel in bi mu predstavljale vse kaj drugega kot delo polno veselja.
je zato nujen postopek, ki predstavlja dekontaminacijo človeških možganov. Vsak vodnik, ki želi šolati psa po tej metodi, se mora najprej spustiti na NULTO TOČKO in sam sebi končno priznati, da o šolanju ali učenju psov ne ve ničesar. S tem se je potrebno sprijazniti pred vsakim treningom posebej. Je to tako težko in preveč izpod časti? Manj kot si predstavljaš, da veš o šolanju ... več imaš možnosti, da boš uspel. Le na tak način namreč lahko vodnik psu prepusti pobudo za reševanje zagonetk, kar je nujno za neobremenjen in samostojen odnos psa do dela. Le tak pes bo lahko samozavestno, natančno in neobremenjeno izvajal vaje ter se jih hkrati veselil.
Postopek "RESETIRANJA VODNIKA"...
pomeni, da mora postati vodniku VSEENO!!! za rezultat vaje. S psom se je treba le sproščeno ukvarjati tako, da ta sam odkriva rdečo nit, ki ga vodi do nagrade. Bolj kot se je vodnik pripravljen distancirati od uspeha vaje – več možnosti dopušča psu, da sam odkrije cilj vaje. S tem narašča tudi INTENZITETA SODELOVANJA psa. Sprva gre počasi toda, ko pes vidi da sam odkriva ugodnosti, ki se skrivajo v sodelovanju želja hitro in eksplozivno narašča. Pogoj je samo navtralen vodnik, ki je v vsakem trenutku zmožen in pripravljen pravočasno potrditi trud psa v "pravi smeri" (v narekovajih zato, ker so za psa vse smeri na začetku prave in le ugotavlja katera mu prinaša nagrado).
Manj kot si želimo in manj kot spodbujamo psa ... več možnosti prepuščamo psu, da si bo sam želel določene vaje. Mi si namreč ne moremo želeti namesto psa ali pa reči "Daj Alyx, igraj se!?" ... "Skoči, bodi vesel!?" ... ali pa ... "A veš kako je to super, daj no!?" Tudi hvaljenje po uspešni vaji je popolnoma odveč saj pes potrebuje le "plačilo" - NAGRADO in nobenega našega vriskanja "Kako si priden!?" ... "Bravo, Juhuhuuuuu!!!???" S takim obnašanjem dejansko izražamo samo SVOJO željo kar za psa pomeni že prisilo. JA ... POHVALA JE ŽE PRISILA! Je to težko razumeti? Če pes v nečem uživa ne potrebuje našega veselja in hvaljenja, ker je svoje veselje ob vaji in nagradi že dobil. Če ne uživa mu enako ne moremo dopovedati NAJ UŽIVA, ker mi tako želimo!? Skratka bolj kot smo tiho, bolj bo pes sproščen in neobremenjen.
Geslo "VSE JE NAGRADA"
ne pomeni ''vse nagrajujmo'' temveč temelji predvsem na povdarku USPEŠNOSTI PSA. To pomeni, da moraš biti preko sistema nagrajevanja neusmiljeno dosleden! Vodnik s selektivnim načinom nagrajevanja le kanalizira (usmerja) ŽELJO psa na neizprosno NATANČEN, DOSLEDEN in nepopustljiv način.
Na tako vztrajen način, z zelo postopnim dvigovanjem težavnosti in zahtevnosti, počasi - a trdno nadgrajujemo vedenja katerih izvajanja si pes neubranljivo ŽELI. S pravočasnim potrjevanjem ob motečih dejavnikih dosežemo, da pes neubranljivo poveže tudi morebitne težke okoliščine z nečim DOBRIM. Pes tako veselo izvaja vaje, ki jih drugače v življenju ne bi verjetno nikoli počel in bi mu predstavljale vse kaj drugega kot delo polno veselja.
Nikita & Aya Q..
(KONTAKT gsm: 041 236 073, mail: reisenadler@gmail.com)
