JA, RABIM MIR!

Vsak Živi Po Svoje!

Večina ljudi misli, da psu koristi, če je ... večino časa ... če ne kar vseskozi PROSTO SPUŠČEN. Ravno tako ravnajo, ko se sprehajajo s psom po bližnji ali celo tuji okolici. Pravijo, da psu s tem nudijo polnovredno življenje in da ga ne mislijo zapirati v "zapor" ter pripenjati. Da hočejo, da se pes počuti svoboden tako kot človek. Ob tem se očitno ne zavedajo, da pes NI človek.

...

Kako ta prekomerna "svoboda" vpliva nanj in na našo okolico - jim ni mar dokler - ne pride do kakšnih problemov. V resnici ima le redko kdo takšne pogoje in take sposobnosti, da si tak način življenja lahko privošči. Le redke, res vzorne posameznike, ki svoje življenje živijo dejansko za psa zelo radi posnemajo kar vsi po vrsti. Ob namišljenih pravicah zelo radi pozabljajo na svoje dolžnosti ter se ne zavedajo dejstva, da spoštovanje psa izhaja dejansko iz uravnoteženega krdelnega odnosa, ki je predpogoj za skladno življenje. Predstavljajo si, da s preprostim svobodnjaškim načinom psu in sebi ustvarjajo lepše življenje, da jih bo pes ZATO bolj cenil in spoštoval? Na žalost je ravno obratno.

.
Ja ... RABIM MIR!

Če je pes vedno kar prosto spuščen po stanovanju in dosegljiv človeški roki kadarkoli ... se ob tem ne zavedamo, da pes potrebuje možnost umika v svoj kotiček kjer ga nihče ne moti in ima svoj mir. Podobno je zunaj, ko psu nenehno ponujamo možnost prostega gibanja okrog hiše misleč, da je s tem zadovoljen. Predstavljamo si, da bo to našo "dobrodelno" gesto znal ceniti in užival v prostem druženju z nami. Pomislimo malo bolje ... kaj ga s tem dejansko učimo. Na žalost je pes egoist in ne razume, da je zanj pri nas prijetno če je spuščen - ampak, da je "neumen", če ne poskusi tudi širše palete potrditev iz najprej ožje - nato pa vse širše OKOLICE njegovega domovanja.

...
Dajte mi ...MIR!

Za začetek je lahko naš čuvaj deležen nezaželjene potrditve pri naših "vsiljivo prijaznih" sosedih, ki našega psa morda hranijo z ostanki dobrot ali se z njim celo igrajo. Mi na koncu na žalost izpademo tisti rabelj, ki psu ponujenega(!!!) ne dovoli, ga povrhu še "nahruli" in ga vedno z glasnimi opombami nažene na domač teritorij ne vedoč, da ob tem naš pes lahko počasi začne smatrati domač teritorij za "sosedovega" doma pa se počuti drugje. In tako vse širše in širše. Kaj smo torej učili svojega spuščenega psa, ko smo hoteli le "vse najboljše" zanj ... ?

SPUŠČEN PES ...
ki nazadnje tava brez kontrole zna biti za druge tudi nevaren ... predvsem, če se česa neznanega prestraši. Ne nazadnje obstaja za našega spuščenega psa velika možnost poškodb. Lahko ga zaradi brezglavega divjanja ali zalezovanja ZBIJE AVTO, kar je naša odgovornost, lahko ga pogrizejo tuji psi, lahko nam ga celo ustreli kak lovec ...

Po sprehodu ali treningu ... PES RABI MIR!

S tem, ko imamo psa SPUŠČENEGA BREZ KONTROLE ga hkrati učimo, da je lahko drugje veliko bolj zanimivo in lepše kot doma!

Po soseski se lahko igra z drugimi psi na način, kakršnega mu mi ne moremo ponuditi, obgovarjajo ga ljubeznivi otroci in morda dajejo priboljške in ga božajo. Zakaj bi se vračal domov, če ga učimo, da je drugje LAHKO lepše? Ko se končno odloči, da je čas za obilno večerjo in pride domov ga ponavadi jezni gospodar za to kaznuje!? ... namesto, da bi ga nagradil z največjo nagrado kar jo tisti trenutek premore (čez 3 minute je prepozno!) ... za v prihodnje pa temeljito razmislil o svojem nespametnem puščanju psa brez kontrole.

Po napornem treningu ne rabim dnevne sobe

Psa imejmo ves čas POD KONTROLO!

Če ni zaprt v pesjaku, v stanovanju ali v ograjenem dvorišču, ga imejmo VEDNO na raztegljivem povodcu ali na navadnem kratkem povodcu. Za spuščanje se lahko odločimo mogoče šele, na zanj tujem terenu kjer ni motečih dejavnikov (avtomobili, mačke, psi, sprehajalci ...). Preden ga spustimo si pripravimo igračo in hrano, da ga vsakič, ko se vrne do nas NAGRADIMO s priboljškom in se morda na kratko poigramo. Takrat ga lahko za krajši čas pripnemo in morda spet spustimo - toda psa vmes opazujmo kje se giblje in kaj počne. Z igro skrivalnic na povsem tujem terenu mu lahko brez besed dokažemo, da je dolžan sam skrbeti za našo prisotnost. Tako nam bo začel poklanjati vse več pozornosti ... mi pa končno počasi več ne bomo potrebovali vloge "glasnega nadzornika". Namen sprehoda je AKTIVNO DRUŽENJE ne pa brezskrbno in malomarno uganjanje neumnosti.

...

Zadovoljstvo na višku

PRIMER: Če imaš na samotnem sprehodu občutek, da pes ne bo zbežal ga za krajši čas lahko odpneš. ČE ZBEŽI - sam odideš v nasprotno smer in SE MU TAKOJ SKRIJEŠ!!! ter počakaš, da te začne iskati (seveda, če ni motečih sprehajalcev s psi). Ko bo čez čas po vonju ocenil kje se skrivaš in se namenil proti tebi, takrat zbežiš v nasprotno smer tako, da bo pes moral priteči ZA TABO in ga ob prihodu vedno NAGRADIŠ S PRIBOLJŠKOM in kratko igro ter SPET ZA KRAJŠI ČAS PRIPNEŠ. Ko ga morda še kdaj ponovno spet odpneš mu v primeru zapuščanja TAKOJ spet ponudiš možnost SKRIVALNICE! Tako bo kuža razumel, da tudi če se vrne in ga pripneš ... bo še vedno po nagradi lahko mogoče tudi prost. Nikoli ga NE KLIČI K SEBI saj te mora on pogrešati (TI SI VODJA KRDELA)! Podoben odnos boš prenesel počasi (Z LETI) tudi na domače dvorišče - toda le, če ga bo vsakič , ko se vrne - čakala NAGRADA!

Primer na gornji sliki kaže kdaj je pes pripravljen za učenje - "šolanje" ali za aktivni sprehod kjer bo porabil odvečno energijo. Vpeljati je potrebno le ritem aktivnosti toda, ker si ljudje največkrat niso pripravljeni vzeti časa samo za psa ga raje spustijo, da počne neumnosti v širšem krogu in si predstavljajo, da je to čar kinologije ter zanj "najboljše".

Nikita & 4xA+D